AMI: Čutnost gline ujeta v igrivi keramiki

Glina še zdaleč ni cenjena le v medicini, kjer njena uporaba sega daleč v prazgodovino, je tudi pomemben del umetnosti in izživljanja kreativnosti, saj nam nudi neposreden stik z naravo samo. S spretnimi rokami se pretvori v čudovite keramične izdelke, iz katerih navsezgodaj zjutraj srkamo kavo ali jih namenimo za novo domovanje spomladanskega šopka rož. Nas so navdušile stvaritve vsestranske kreativke Anamarije Bukovec, ki ustvarja pod umetniškim imenom AMI.

0

»Moji izdelki so ročno delo – so unikatni. Kljub temu, da obstajajo kot funkcionalni predmeti, živijo skozi odnose z ljudmi, ustvarjajo dialog, vabijo na kavo, spodbujajo nabiranje rož…« pove z nasmeškom in prida: »Res me navdihuje razveseljevanje drugih. In zame je prav posebna sreča, ko vidim, da nekaj, kar pride iz mojih rok, nekdo rad uporablja in mu to dnevno nekaj pomeni. Všeč mi je, da se bistvo tega, kar počnem, ne izpolni takrat, ko vzamem končan kos keramike, na primer  skodelico, iz peči. Njena izpolnitev se začne šele z njeno uporabo. Zame je to točka, kjer skodelica postane umetnost.«

Anamarijina »ljubezenska« zgodba z glino se je pričela pisati pred tremi leti. Na izdelke, ki jih je ustvarjala, se je začela podpisovati na kratko, z vzdevkom »ami«, ki je sčasoma postalo ime, pod katerim danes ustvarja svoje keramične izdelke. Ni naključje, da se ta psevdonim skriva tudi v besedi kerAMIka.

Ustvarjalka je glino bolje spoznala že tekom študija likovne pedagogike, kjer je osvojila osnove oblikovanja tega materiala in se spoznala z različnimi tehnikami žganja ter glaziranja. V sklopu podiplomskega študija se je v okviru svojega magistrskega dela posvetila izključno ilustraciji, plod je tudi njena samostojna slikanica brez besedila Stara hiša.

»Ilustriranje me je popolnoma prevzelo in posrkalo, terjalo je svoj čas ter veliko energije. Po zaključku, ko je šla slikanica v tisk, sem si zaželela ustvarjalni »odklop«, samo in izključno za svojo dušo, brez rokov in posebnih ciljev. Ena od točk mojega osebnega seznama dejavnosti, ki bi jih res želela poskusiti – seveda enkrat, ko za to pride čas in možnost – je bila oblikovanje gline na lončarskem vretenu. Vedno mi je bilo namreč fascinantno gledati posnetke lončarjev, ki ta proces obvladajo. Pri tem se mi je zdelo neverjetno obnašanje gline, ki sledi vsakemu najmanjšemu premiku, ki ga človek naredi, in je hkrati voljna, občutljiva in prvinska,« se spominja Anamarija, ki je po naključju naletela na svojo veliko vzornico in neprekosljivo lončarko Ines Kovačič in se brez odlašanja vpisala na začetniški tečaj lončarstva. Prvotno zamišljena štiri srečanja so se razširila v leto pridobivanja veščin, čudenja, nabiranja novih izkušenj in spoznavanja tega oživljenega dela sebe, ki ga do tedaj še ni poznala.

»Brez dvoma lahko rečem, da je bil trenutek, ko sem prvič vrtela glino, »zlati moment« mojega življenja – ko se je vse postavilo na svoje mesto, ko sem resnično vedela, da je to – to, kar želim početi vse življenje,« pojasnjuje ustvarjalka in nadaljuje: »Na novo odkrita strast je bila prepoznana ob ravno pravem času. Kot tedanji absolventki mi je bilo namreč dano, da sem se keramiki lahko v celoti posvečala celotno »začetniško« leto. Moj velikanski privilegij, »srečna usoda« in blagoslov je bilo srečanje z meni res dragoceno Hano Karim, izjemno žensko in oblikovalko keramike. »Najino leto« je bilo leto 2018 – postala sem njena vajenka, varovanka, spustila me je v svoj svet ustvarjanja in poskrbela, da sem prejela celovito izkušnjo tega, kaj pomeni biti »freelancer«, kaj pomeni biti odgovoren in zrel ustvarjalec, postala je moja edinstvena prijateljica. In tam, v njenem krasnem ateljejčku na Pražakovi, se je potem res začelo to, čemur danes pravim vseživljenjsko potovanje in neizpodbitna sreča.«

Kot likovna pedagoginja, ki polnočasno poučuje likovno umetnost na osnovni šoli, je Anamarija vsak dan na različne načine vpeta v vsakovrstno ustvarjanje. Čas, ki ga lahko posveti lastnemu ustvarjanju in glinenemu raziskovanju, je s tem nekoliko omejen, tudi lasten atelje zaenkrat še ostaja njena velika želja, kot pravi, o njem sanjari vsak dan: »Moj prostor za ustvarjanje se trenutno ves čas spreminja, pograbim vsako možnost, ki pride in ko pride – tako sem lansko poletje lahko začasno najela keramični atelje, kjer sem tri poletne mesece nemoteno ustvarjala, kjer se je rodilo ogromno novih idej in je nastalo kar nekaj novih serij izdelkov. Sicer pa mi draga Hana vedno omogoči, da si lahko pridem »umazat prste« v njen atelje, kjer zaenkrat najraje ustvarjam, ker mi je to mesto posebej pri srcu.«

Ob trenutnih razmerah ustvarja kar doma, med štirimi stenami v svoji majhni sobici, kar je prepoznala kot povabilo, da se poda v raziskovanje tehnik, za katere ni ključna uporaba vretena.

»Moram priznati, da mi je v neskončno zadovoljstvo, da mi glina lahko pestri vsak dan. Ukvarjanje s tako osnovnim in taktilnim materialom, kot je glina, je zame več kot užitek. Spodbuja mojo radovednost in nenehno izziva moje vsakdanje življenje. Ko delam z glino, imam občutek, kot da bi imela v prstih in dlaneh kodiran nekakšen skriti jezik – lončarjenje je konstanten dialog. Prav skozenj me je očarala in s svojim temperamentom popolnoma osvojila glina, čudoviti material, ki je zmožen veliko dati, vse sprejeti in hitro odpustiti. Sama zato pravim, da je glina material odnosa, pomeni pa mi tudi »vzeti si čas zase«. Pomeni mi živeti svoj namen in iskati lepoto. Nič pri glini ni divje, ker lončarstvo narekuje lastno hitrost, ki je počasnejša od sodobnega življenja. Ves čas mi daje misliti – vsak kos keramike je unikaten, kar me uči videti edinstvenost in spoštovati razlike, videti in spoznati nepravilno kot posebno,« pojasnjuje ustvarjalka, ki jo lastnosti gline tudi še danes vedno znova osupnejo in učijo ponižnosti.

Oblikovanje gline je prepleteno z neskončnim učenjem: »Vedno je tu še en kos gline. Oblikovanje gline je vseživljenjsko učenje. Kot odnos – nikoli ‘nisi tam’- potrebno je brez prestanka vlagati, se z njim ukvarjati, ga negovati, da ostane živ in mi srečni. Izkušam, da se najboljše ideje rodijo iz ponesrečenih poskusov, ali pa kar tako, spotoma, ko delaš nekaj drugega. Zdi se mi, da je moje življenje en gromozanski sistem inputov, ki se nekje shranjujejo, in kdaj pa kdaj se prave informacije srečajo: in nastane kaj dobrega. Navdihujejo me predvsem odnosi, navdihujejo me zgodbe, narava, pogovori, oblike, barve, otroci, ilustracije, arhitektura, potovanja, navdihujejo me drugi oblikovalci, izjemni vsakovrstni ustvarjalci, skratka, navdihi so povsod okoli mene, samo treba je vzeti glino v roke …«

Med njenimi izdelki lahko zasledite nežne pastelne barve, a tudi igrive živahne odtenke in belino. Na vprašanje, ali bolj prisega na barve ali na belino, na teksture ali gladek zaključek, odgovori: »Nekaj časa sem si to vprašanje postavljala tudi sama in od sebe zahtevala enoznačen odgovor. A prišla sem do zaključka, da je moje ustvarjanje moje izražanje, kar pomeni, da ne bo nikoli isto, in se bo spreminjalo, kot se spreminjam jaz – niti ne bi želela, da ostane isto. Spreminjajoča so moja občutja, moje izkušnje, moja hrepenenja, moje doživljanje, vse to je kot nekakšen premikajoči se kalejdoskop, v katerem se barve in oblike nenehno spreminjajo,« prizna Anamarija in z nasmeškom pojasni: »Svoja osebna razpoloženja bi zlahka opisala z barvami. Kakšen dan sem nežno rožnata, včasih popolnoma bela, spet drugič pa kakšna močna kobalt v kombinaciji s kontrastno žarečo oranžno. Včasih bolj čutim oble, elegantne linije, spet drugič potrebujem trden temelj, težko dno in geometrijske oblike. Nič ni bolj in nič ni manj jaz. Sem precej kompleksna ženska (smeh).«

Anamarija je mnenja, da je bil začetni izziv predvsem osvojiti veščino lončarjenja, torej celoten postopek – od centriranja kosa gline do struženja končnega izdelka, ker to zahteva veliko predanosti in veliko vaje. V trenutnih okoliščinah pa ji poseben izziv predstavlja sama organizacija oziroma iskanje možnosti za ustvarjanje, prilagajanje priložnostim, ki pridejo, in usklajevanje te njene strasti z vsakodnevnimi dolžnostmi in obveznostmi: »Učim se samodiscipline, vztrajnosti, delovnih navad – izzivi so konstanta, takšni in drugačni, vendar me ženejo naprej, vsakič znova se jih veselim, ker s seboj prinesejo ogromno izkušenj, možnosti za rast, novih poznanstev in predvsem ogromno hvaležnosti.«

Oblikovanje: AMI

Foto: Maša Egart

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *