Na severu Nemčije, v okolju, kjer prevladujejo klinker fasade in preverjeni volumni, stoji hiša, ki že na prvi pogled izžareva tiho drugačnost. Lesena, pritlična, umirjena – in hkrati presenetljivo odprta.
Družina Stanek se je zavestno odločila za bivanje na eni ravnini, po logiki bungalova – brez kleti in nadstropja, z jasnim in preglednim tlorisom. Takšno bivanje ni le praktično, temveč izjemno prijazno – do otrok, vsakdana in prihodnosti.
Rojena iz izkušnje
Zasnova 181 kvadratnih metrov velike hiše izhaja iz izkušenj in občutkov ugodja iz preteklosti. Christoph Stanek, zdravnik, je med študijem medicine v Innsbrucku v Avstriji prvič zares začutil, kaj pomeni živeti v leseni stavbi. Alpe, les, tišina in posebno, skoraj neopisljivo ugodje prostora so se mu zapisali v telo. Ko se je vrnil v domače okolje, v bližino staršev, sorodnikov in prijateljev, je vedel, da za svojo družino želi hišo, ki bo zdrava, svetla in odprta – a hkrati prizemljena.
Zadržana navzven, razkošna znotraj
Ulična fasada hiše je mirna in zadržana. Navpična lesena obloga in diskreten napušč strehe jo nežno umestita med okoliške vile. Toda že ob vstopu se zgodi preobrat. Notranjost se razpre – v višino, v svetlobo, v občutek svobode. Pritlična zasnova je odprta vse do strehe, kar prostoru podari nepričakovano prostornost.
Pomembna arhitekturna poteza je tudi tloris v obliki črke L. Ta ima zelo konkretno vlogo: terasa je zaščitena in intimno objeta v zavetju hiše, hkrati pa tloris jasno ločuje skupne in zasebne prostore. Zaradi dolge strešne zasteklitve dnevna svetloba prodira globoko v notranjost in osvetljuje tudi v hodnik.
Hiša, ki razume družino
Tloris sledi vsakodnevnemu ritmu družine. Širši krak hiše je namenjen zasebnosti: otroškim sobam, družinski kopalnici ter spalnici staršev z lastno kopalnico in izhodom na teraso. Ožji, daljši del hiše je srce skupnega življenja – tu so kuhinja, jedilnica, dnevni prostor, delovni kotiček, shramba in tehnični prostor.
Les je v tej hiši več kot konstrukcijski material; je nosilec vzdušja. Vidna strešna obloga iz bele jelke prostoru doda toplino in mehkobo, ki jo je mogoče začutiti že ob prvem vstopu.
Vmesna stena v bivalnem delu subtilno loči kuhinjo in dnevni prostor, a ju hkrati povezuje. Na njenem vrhu so umeščene rastline, ob njej pa udobna sedežna garnitura s pogledom na vrt. Na drugi strani predelne stene je jedilniški kotiček, nad katerim visi velika fotografija, delo lastnika hiše. Prikazuje Axamer Lizum pri Innsbrucku – spomin na leta študija, gibanja in tihega navdušenja nad gorami. Fotografija prostoru doda osebno noto in razkrije izhodišče, iz katerega se je rodila ideja za družinski dom.
Z mislijo na zdravo bivanje
Posebno dimenzijo hiši daje zavestna odločitev za biološko neoporečno gradnjo. Kot zdravnik je lastnik že vrsto let dobro seznanjen z vplivom prostora na telo. Lesena gradnja, velik delež naravnih materialov in dosleden odmik od škodljivih snovi tukaj niso teorija, temveč vsakodnevno izkustvo.
Družino je presenetilo, kako hitro si je njihova prej hudo bolna mačka po selitvi opomogla. Hišo je zasnovala arhitektka Andrea Berressem, zgradilo pa podjetje Baufritz. Med gradnjo ni bilo vonja po topilih, barvah ali umetnih izpustih. Zrak v hiši je svež, tudi po večdnevni odsotnosti. Spanje je globlje, akustika mehkejša, občutek bivanja miren in uravnotežen. Njihov dom tako deluje kot nevsiljiva opora dobremu počutju – prostor, ki ne obljublja, temveč preprosto omogoča dobro življenje.
Fotografije: Baufritz
