Na prvi pogled si je bilo težko predstavljati, da bo iz nekdanje pivnice nastalo sodobno in svetlo stanovanje. Prostor v pritličju spomeniško zaščitene meščanske hiše v starem mestnem jedru Kranja je bil globok, temačen in zaznamovan s tremi masivnimi nosilnimi stebri. Naravna svetloba je vanj prihajala le skozi okna na ulično stran in majhno dvorišče, zaradi varstvenega režima pa posegi v fasado niso bili mogoči. Prav omejitve, ki bi marsikoga odvrnile od prenove, so arhitektki Maji Ivanič ponudile izhodišče za povsem drugačen način razmišljanja o prostoru.
Namesto da bi stanovanje razdelila na niz zaprtih prostorov, je zasnovala tloris, ki temelji na gibanju. Osrednjo vlogo prevzamejo trije obstoječi stebri, okoli katerih nastanejo večnamenski pohištveni volumni. Ti ne skrivajo le konstrukcije, temveč organizirajo celotno življenje v stanovanju. Med njimi se odpirajo pasaže, ki povezujejo kuhinjo, jedilnico, dnevni prostor, spalnico in kopalnico v zaporedje med seboj prepletenih ambientov. Stanovanje zato nima ene same poti, ampak omogoča različne načine gibanja, zaradi česar deluje presenetljivo odprto in prostorno.
Koncept kroženja je rdeča nit celotnega projekta. Obiskovalec prostora ne doživi naenkrat, ampak ga odkriva postopoma. Pogledi se odpirajo skozi knjižne police, mimo kuhinjskega otoka, proti dnevni sobi in naprej v bolj intimne dele stanovanja. Prav ta zaporedja ustvarjajo občutek globine in dajejo prostoru dinamiko, ki je pri stanovanju te velikosti ne bi pričakovali.
Fotografije razkrivajo, kako prepričljivo je ta ideja prevedena v notranjo opremo. Pohištveni volumni niso zgolj omare, temveč arhitekturni elementi, ki določajo značaj posameznih ambientov. Na eni strani skrivajo garderobo, drugje kuhinjske elemente ali knjižnico, spet drugje ustvarjajo delovni kotiček ali prehod med prostori. Konstrukcijski stebri tako skoraj izginejo iz zaznave, njihovo mesto pa prevzamejo prostorski otoki, ki povezujejo funkcionalnost in estetiko.
Poseben izziv je predstavljala naravna svetloba. Ker dodatnih okenskih odprtin ni bilo mogoče urediti, je bilo treba obstoječo svetlobo čim bolje izkoristiti. Zato so pohištveni volumni zasnovani tako, da svetlobo prepuščajo globoko v notranjost stanovanja, prazne obodne stene pa ji omogočajo, da se neovirano razliva skozi prostor. Svetle površine pohištva in skrbno izbrani materiali svetlobo dodatno odbijajo ter ustvarjajo občutek odprtosti, ki ga ob prvem pogledu na tloris skoraj ne bi pričakovali.
Pri izbiri materialov je arhitektka sledila isti logiki umirjenosti in svetlobe. Svetel ladijski pod se prepleta s toplimi teraco ploščami, ki poudarijo vhodni del, kuhinjsko pasažo in kopalnico. Bele ploskve pohištva delujejo skoraj monolitno, hrastovi detajli pa prostoru dodajo toplino in se subtilno navežejo na značaj stare meščanske hiše. Materialna paleta ni namenjena ustvarjanju kontrastov, temveč enotnega, mirnega ozadja za vsakdanje življenje.
Enako premišljena je zasnova kopalnice, kjer osrednji sanitarni volumen razmejuje posamezne funkcije, ne da bi prostor zaprl. Umivalni del ostaja odprt in dostopen z različnih strani, bolj intimni del s kadjo in sanitarijami pa je diskretno umaknjen. Tudi tukaj je mogoče prepoznati isto prostorsko logiko, ki zaznamuje celotno stanovanje – namesto zapiranja prostor odpira nove poglede in poti.
Čeprav stanovanje meri le 79 kvadratnih metrov, nikjer ne deluje utesnjeno. Ravno nasprotno – zaradi premišljene organizacije prostora, večsmernega gibanja in dosledno oblikovane notranje opreme ustvarja občutek prostornosti in lahkotnosti. Projekt Maje Ivanič je lep dokaz, da dobra arhitektura pogosto nastane prav tam, kjer je treba sprejeti omejitve in jih spremeniti v prednost. V tem primeru so trije nosilni stebri postali element, okoli katerega ne kroži le tloris, temveč celotno življenje v stanovanju.
- Arhitektka: Maja Ivanič, univ. dipl. inž. arh.
- Sodelavki: Eva Mavsar, mag. inž. arh., Vesna Perovnik, abs. arh.
- Lokacija: Kranj
- Leto načrtovanja: 2022–2024
- Leto izvedbe: 2025
- Površina: 79 m²
Fotografije: Miran Kambič
