Dalmatinski otoki s svojo lepoto navdušujejo turiste z vsega sveta, nekateri pa gredo še korak dlje in se odločijo, da si na enem izmed njih uredijo dom, daleč stran od doma. Eden takšnih je Gašper Repovž, ki se ukvarja z izdelavo čudovitih masivnih lesenih kosov in vrtnega pohištva, njegovo mojstrstvo pa je prišlo do izraza tudi pri prenovi počitniške hiše na otoku Molat.
Otok Molat se nahaja v zadrskem arhipelagu in ga je mogoče prepoznati po obliki obrnjene črke V. Na otoku živi le nekaj več kot 200 prebivalcev, zato tudi največje mesto na otoku – mesto Molat ohranja mirno, pristno mediteransko vzdušje, daleč stran od množičnega turizma. Ime Molat izvira iz grške besede, ki pomeni »meden«, kar priča o pridelavi medu na otoku. Otok je bil prvič omenjen že v 7. stoletju, vse odtlej pa je doživel burno zgodovino, od lastništva samostana do turških roparskih pohodov.
Zaradi svoje pristnosti in dejstva, da ni postal žrtev množičnega turizma, je danes Molat priljubljena destinacija za vse, ki si želijo miru, daleč stran od gneče in hrupa. Povsem po naključju pa je nanj naletel tudi Gašper, ki je sicer kar tri desetletja dopustoval na Kornatih, ki so le nekaj kilometrov južneje.
»Iskala sva hišico nekje na otokih, najina prva izbira pa so bili Kornati, kjer sem naredil tudi prve korake in z družino dopustoval vse odtlej. A nekaj hišk nama je spolzelo med prsti, nato pa je žena na hrvaškem spletnem oglasniku zagledala to. Pokazala mi jo je, a sem bil prepričan, da bo njena cena daleč stran od najinega proračuna. Vseeno sem poklical in ugotovil, da je cena precej bolj dosegljiva, zato smo se hitro zmenili za ogled,« se spominja mojster izdelave lesenih izdelkov.
Hišica leži na obrobju mesta Molat na severozahodu otoka. Sestavljata jo dva objekta, večji se razteza na dveh etažah in meri skupaj 90 m2, manjši pa 75 m2. Poleti se življenje iz notranjosti preseli na zunanji terasi, ki skupaj zasedata 45 m2, največja pa meri kar 30 m2.
Kot pove njen ponosni lastnik, je v hiši pred vojno za samostojno Hrvaško bival srbski general, ki je po vojni pobegnil nazaj v Srbijo. Jeza prebivalcev je njegovo hišo dodobra spremenila in opustošila, zato je bil objekt, ki se ponaša z dobro arhitekturno zasnovo, preden ga je ugledal Gašper, povsem zapuščen in v slabem stanju. Uničeni so bili tudi žlebovi, zaradi česar je hiša začela zamakati.
Gašper je takoj prepoznal potencial hišice, ki jo odlikujeta dobra orientacija in zasnova. Ker je na otoku težko najti izvajalce, ki bi se lotili prenove, je kar sam zavihal rokave in se skupaj s prijatelji lotil prenove.
»Najprej sem mislil, da bom izvajalce našel na otoku, a sem kmalu ugotovil, da to nima smisla. Za elektriko sem na koncu pripeljal električarja iz Slovenije, ker je bilo precej ceneje kot ponudbe, ki sem jih dobil na otoku. Tam imaš kot prišlek pogosto občutek, da si bankomat – vzemi ali pusti,« v smehu o svoji izkušnji pove Gašper, hvaležen za dobre prijatelje, brez katerih prenova ne bi bila mogoča:
»Imam srečo, da imam dobre prijatelje. Vsak je mojster za svoje področje – eden za vrata, drugi za vodovod. Pa smo se odločili, da združimo druženje in delo. Jaz sem poskrbel za hrano in pijačo, potem pa smo zavihali rokave in garali. Večkrat smo za nekaj dni skupaj prišli dol, delali in se hkrati lepo družili.«
Na začetku je bilo najpomembneje, da je zaprl objekt – uredil okna, vrata. Da ni več tekla voda. Ohranil je streho, ki pa jo bo treba v desetih letih zamenjati. Nato je postopoma uredil elektriko, na priklop je čakal kar eno leto, in vodovod, da si vode ni bilo več treba izposojati od sosedov.
Najprej je odstranil vse tlake, nato pa se je lotil rušenja. Veliko dela je opravil sam – izdelal je nove tlake, pozidal predelne stene. Največji izziv je predstavljala peklenska vročina, predvsem ko se je poleti lotil izdelave tlakov. Z mešalcem, vodo in cementom je več dni, tudi po štiri ali pet dni, vztrajno delal, dokler niso bili dokončani. Pravzaprav je bil vsak korak svoj izziv, saj je skoraj vse, razen notranje opreme, delal prvič – prvič zidal, prvič montiral knauf. Pogosto je kaj naredil, nato opazil napako in začel znova.
Prenova hiše traja že dve leti, a še zdaleč ni povsem končana. Gašper nas je ponosno spustil tudi v notranjost hiše, ki se ponaša z izčiščenim mediteranskim dizajnom: »Želel sem, da je vse čim bolj preprosto in čisto. Mikrocement sem uporabil prvič in z rezultatom sem res zadovoljen, saj se lepo ujema z lesom. Nisem želel preveč lesa, zato sem se osredotočil predvsem na kombinacijo mikrocementa in lesa. Tudi omare ne bodo v celoti lesene – izdelane bodo iz mikrocementa, z lesenimi krili.«
Pri opremljanju notranjosti je uporabil različne vrste lesa, med njimi pa prevladuje hrast. Vsaka soba bo nekoliko drugačna – mala hiška bo v celoti v hrastu, drugi apartma v orehu, za tretjega in četrtega pa še ni povsem odločen, za zdaj se nagiba k oljki ali kakšni drugi zanimivi kombinaciji. Večino stvari izdela doma v delavnici, na otoku pa jih samo sestavi, vgradi in prilagodi prostoru.
Kot pove, je na otoku najlepše maja in junija, še pred poletno pripeko, pa tudi jeseni je čudovito. Največ časa preživi v dnevni sobi, s katero je uresničil svoje dolgoletne sanje. Od nekdaj si je namreč želel poglobljenega dnevnega prostora z veliko sedežno garnituro, in ko je prvič vstopil v hišo, je vedel, da bo dnevni prostor videti natančno tako, kot je videti danes. Poleti se največ zadržuje na terasah, ki ponujajo zadosti sence pred sončno pripeko.
V življenje na otoku se je dobro vklopil, z nekaterimi domačini se razume odlično, z drugimi manj. »Domačini pravijo, da na otoku ni strupenih kač, so pa strupeni ljudje – povsod je podobno, veliko je odvisno od tega, kako se vključiš v okolje. Ne silim v druge, do vseh sem prijazen in spoštljiv, hkrati pa moraš imeti svoje meje in vedeti, da si gospodar tam, kjer živiš. Lepo so me sprejeli. Če imajo ljudje nekaj soli v glavi, se da zelo dobro sobivati,« še zaključi Gašper, za katerega je Molat postal drugi dom. Daleč stran od doma.
Če bi želeli slediti napredku in nadaljnji obnovi, poiščite na Instagramu @hacienda_maleta.
