»Veste, kaj me žalosti? Ko ljudje vsi očarani pridemo iz Dolomitov, češ, kakšne krasne vasice, kakšne krasne domačije. Ampak vse to imamo tudi pri nas, pa tega sploh ne znamo ceniti,« pojasni arhitektka Mateja Hafner Dolenc in generalna sekretarka Združenja zgodovinskih mest, ki ob tem doda, da smo Slovenci razvili poseben odnos, ponos, do potice in drugih slovenskih dobrot. Poseben odnos do naše narodnozabavne glasbe. Nimamo pa odnosa do naših stavb. Te identitete skozi stavbno dediščino nismo ponotranjili. V želji, da se to spremeni, je nastala Šola prenove, ki je eden izmed prejemnikov prestižne evropske nagrade za dediščino – nagrade Europa Nostra 2026 v kategoriji Izobraževanje, usposabljanje in veščine.
Najprej iskrene čestitke za prestižno evropsko nagrado. Kaj vam osebno in kaj za Šolo prenove pomeni to priznanje?
Hvala. Nagrada je prišla ob zelo simboličnem trenutku – ob 10-letnici delovanja Šole prenove. Prav leta 2025 smo pri Združenju zgodovinskih mest Slovenije s partnerji, torej Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Srednjo gradbeno, geodetsko in okoljevarstveno šolo Ljubljana ter Šolskim centrom Škofja Loka, podpisali dogovor o sodelovanju. Zato to priznanje razumem kot potrditev, da je bila odločitev za ustanovitev Šole prenove pravilna. V vseh teh letih smo svoje delo nenehno nadgrajevali, širili dejavnosti in dodajali nove vsebine. Ko smo pripravljali predstavitveno gradivo za podelitev, smo lahko z zadovoljstvom ugotovili, kako zelo se je področje našega delovanja razširilo. Nagrade smo seveda zelo veseli, hkrati pa takšna priznanja vedno prinesejo tudi odgovornost. Pomenijo, da se bomo morali v prihodnje še bolj dokazovati in si še naprej prizadevati za kakovostno delo.
Kako je po vašem mnenju videti odnos do prenove kulturne dediščine v Sloveniji danes? Se je v zadnjih letih opazno spremenil?
Prepričana sem, da vsi, ki delujemo na področju prenove in dediščino razumemo kot pomemben del naše identitete, lahko zatrdimo, da se odnos resnično spreminja. Resda počasi, vendar v pozitivno smer. Vse bolj se zavedamo, da narod v prihodnost vstopa s temelji, ki jih predstavljata njegova zgodovina in grajena dediščina. Za ta premik je zaslužnih več dejavnikov. Osebno vidim velik pomen medijev in novinarjev, ki so teme kulturne dediščine prenesli iz ozkih strokovnih krogov v širši javni prostor. Pomembno vlogo imajo tudi okoljske teme. Na delavnicah Šole prenove opažam, da se mlajše generacije zelo dobro zavedajo, da je ohranjanje dediščine eden najbolj trajnostnih pristopov h gradnji in urejanju prostora. Če so v prvih letih naše delavnice obiskovali predvsem starejši udeleženci, danes prevladujejo mladi, največ jih je med 20. in 40. letom starosti. To je zame zelo spodbuden znak.
Pred desetletjem so se prenove zgodovinskih objektov marsikomu zdele predvsem omejitev ali strošek. Ali opažate, da ljudje danes dediščino vse bolj prepoznavajo kot razvojni potencial?
Vsekakor. Pogosto na dediščino gledamo preveč ozko. Ne govorim le o stroki, ki ima včasih zelo specifičen pogled, včasih tudi s preveč omejitvami, temveč o širšem družbenem razumevanju. Dediščine ne smemo obravnavati zgolj kot zbirke starih objektov, temveč moramo upoštevati tudi njen družbeni, gospodarski in okoljski vpliv. Številne analize kažejo, da je ohranjanje in prenova dediščine med okoljsko najbolj prijaznimi oblikami gradnje. Stavbe, ki že stojijo, imajo urejeno infrastrukturo, dostopne ceste in komunalno opremo, zato z njihovo prenovo ne posegamo na nova zemljišča. Če v oceno vključimo vse te dejavnike in ne gledamo zgolj začetnega finančnega vložka, postane pogled na dediščino povsem drugačen. Res pa je, da še vedno plačujemo ceno obdobja, ko dediščine nismo prepoznavali kot pomembnega dela naše identitete. Zaradi tega je marsikateri objekt danes v slabšem stanju in zahteva večja vlaganja. Hkrati bo treba doseči tudi strokovni konsenz o tem, kaj je nujno ohranjati in varovati kot najdragocenejše narodno bogastvo ter kje lahko dopuščamo več svobode pri posegih.
Kateri so največji premiki, ki jih je Šola prenove v desetletju svojega delovanja pomagala spodbuditi?
Največji premik vidim prav v generacijski spremembi. Na naše delavnice se danes prijavljajo tudi ljudje, ki niso naši redni sledilci ali prejemniki naših novic in niso neposredno povezani s stroko. To pomeni, da nagovarjamo širšo javnost in da se glas o teh vsebinah širi tudi od ust do ust. Zanimanje mladih za tematiko prenove je vse večje, prav tako se povečuje število udeležencev na delavnicah. Pogosto moramo število prijav celo omejiti, predvsem zaradi praktičnega dela, ki ga lahko kakovostno izvedemo le v manjših skupinah. Pomemben premik predstavljajo tudi dnevi odprtih vrat, ki jih organiziramo skupaj z lastniki kakovostno prenovljenih objektov. Tudi ti dogodki so zelo dobro obiskani.
Evropska komisija in številni strokovnjaki poudarjajo, da je najbolj trajnostna stavba pogosto tista, ki že stoji. Še vedno pa se zdi, da prepogosto govorimo o energetski učinkovitosti novogradenj, precej manj pa o trajnostnih vidikih prenove. Kaj je tisto, kar pri prenovah še vedno prepogosto spregledamo?
Nedavno sem dobila povabilo k razpravi o ukrepih za blaženje podnebnih sprememb in ob tem opozorila, da bi morali v te razprave veliko bolj vključevati tudi kulturno dediščino. Pogosto se osredotočamo predvsem na tehnične kazalnike, kot je debelina izolacije, premalo pa govorimo o stavbah, ki že vsebujejo tako imenovani »uskladiščeni« ogljik in zato ne ustvarjajo novih okoljskih obremenitev. Pri prenovah govorimo o recikliranju, uporabljamo obstoječe materiale, zmanjšujemo količino gradbenih odpadkov in uresničujemo načela krožnega gospodarjenja s prostorom. Težko si predstavljamo bolj trajnosten pristop od ohranjanja že zgrajenega fonda stavb. Prostor moramo reciklirati, pri čemer ima prenova izjemno pomembno vlogo. Stavbe že obstajajo – prilagoditi jih moramo le sodobnim potrebam.
Šola prenove veliko pozornosti namenja tudi tradicionalnim znanjem in obrtniškim spretnostim. Kako pomemben je prenos teh znanj na mlajše generacije in kakšni so največji izzivi na tem področju?
Ko smo oblikovali program Šole prenove, smo bili najprej osredotočeni na odrasle. Sčasoma pa smo na skoraj vsaki delavnici ugotovili, da bi bilo treba s temi vsebinami začeti že pri otrocih. Zato smo začeli pripravljati posebne delavnice za osnovnošolce in srednješolce, saj želimo mladim približati pomen dediščine in tradicionalnih znanj. Še posebej se spomnim izkušnje z delavnice za učence osmega ali devetega razreda. Učiteljica je bila navdušena nad njihovo zavzetostjo. Na začetku so bili nekoliko zadržani, potem pa so se povsem vključili v delo. Vsi smo bili prijetno presenečeni nad njihovim sodelovanjem. Skupaj s pedagoškimi delavci namreč ugotavljamo, da današnji otroci premalo delajo z rokami. Prav zato so takšne delavnice tako dragocene – omogočajo neposredno izkušnjo ustvarjanja in stik z materiali, kar v sodobnem izobraževanju pogosto manjka.
Kaj lahko od slovenskih izkušenj na področju prenove dediščine prevzame Evropa in kaj se lahko mi naučimo od drugih evropskih držav?
Pri Šoli prenove veliko pozornosti namenjamo sodelovanju in povezovanju, kar se odraža tudi zunaj našega formalnega partnerstva. Menim pa, da Slovencem pogosto primanjkuje samozavesti in poguma pri predstavljanju lastnih dosežkov. Nagrada Europa Nostra za Šolo prenove je bila šele tretja slovenska nagrada v 24 letih njenega podeljevanja. Na to so nas opozorili organizatorji. Izpostavili so, da bi si želeli več slovenskih prijav in aktivnejšo prisotnost Slovenije. Težko ocenim, zakaj je odziv tako skromen, saj sem prepričana, da imamo veliko kakovostnih projektov in zglednih praks. Potrebujemo več zaupanja v lastno delo in več pripravljenosti, da svoje dosežke predstavimo tudi širši evropski javnosti.
Po vseh letih dela na področju dediščine – kaj vas še vedno najbolj navduši, ko stopite v prenovljeno hišo, domačijo, ki je dobila novo življenje?
Vedno znova me navduši nekaj, kar začutijo tudi ljudje, ki sicer nimajo posebnega odnosa do starih hiš. Z moderno besedo bi temu rekli »vibe«, sama pa mislim, da gre za duh prostora. V takšnih stavbah se čuti posebna energija, ki je shranjena v njihovih zidovih in zgodbah. Takšni prostori izžarevajo drugačno življenje. Spodbujajo domišljijo in pripovedujejo zgodbo, ki se je gradila skozi generacije. Novogradnja tega preprosto ne more ponuditi.
Vedno znova se tudi vprašam, kako zlahka danes porušimo hišo v nekaj urah, čeprav so jo naši predniki z golimi rokami in skromnimi orodji gradili dneve, mesece ali celo leta. Prav zato je ohranjanje dediščine mnogo več kot le varovanje stavb – je spoštovanje znanja, dela in življenjskih zgodb generacij pred nami.
