V srcu Motovuna, v kamnitem tkivu starega mestnega jedra, stoji hiša z več kot tristoletno zgodovino, ki je s prenovo znova dobila svoj glas. Objekt, ki se vertikalno dviga skozi štiri etaže in obsega približno 350 m², je bil izhodišče za arhitekturni poseg, ki zagotavlja reinterpretacijo bivanja v zgodovinskem kontekstu. Lastniki so arhitekturo in oblikovanje zaupali istrskemu arhitektu in dizajnerju Sandru Užili.
Arhitekturna zasnova temelji na jasnem načelu spoštovanja obstoječega, brez imitacije preteklosti. Namesto romantičnega posnemanja zgodovine interjer gradi na kontrastu med surovim obstoječim tkivom in sodobno, minimalistično intervencijo. Istrski arhitekt in oblikovalec Sandro Užila si je zadal nalogo, da ustvari prostor, ki diha in živi z današnjim časom, hkrati pa ostaja globoko zasidran v svoji materialni dediščini.
»Glavno vodilo je bilo spoštovanje obstoječega stanja ob hkratnem uvajanju sodobne funkcionalnosti. Nisem želel poudarjati starinskosti tam, kjer smo izvedli nove posege, prav tako pa nisem želel zanemariti zgodovine hiše. Vodilo me je načelo čistosti, minimalizma in maksimalnega odpiranja prostora proti tistemu, kar Motovun ponuja najbolje – spektakularnemu razgledu na istrsko krajino,« pojasnjuje oblikovalec.
Vizija investitorja se je z arhitekturnim pristopom prepletla v enotno zgodbo. Želja po avtentičnem istrskem občutku je bila interpretirana skozi zadržan, a izrazito sodoben jezik materialov in prostorskih razmerij. Namesto dekorativne interpretacije tradicije je nastal interjer, ki se opira na surovost, iskrenost in tišino materialov. V tem ravnotežju med toplino in minimalizmom se vzpostavi prostorska identiteta, ki ni vsiljiva, temveč praktično meditativna.
Materialna paleta je reducirana na osnovne gradnike prostora, ki nosijo tako konstrukcijsko kot atmosferično težo. Kamen, kot nosilec zgodbe hiše, ostaja razkrit in očiščen, s tem pa priča o identiteti prostora. Mikrocement vzpostavlja enotno, mirno podlago, ki povezuje etaže in briše nepotrebne vizualne meje, medtem ko črni jekleni elementi vnašajo arhitekturno ostrino in strukturalno jasnost. Hrastov les dodaja nujno ravnotežje topline ter mehča odnos med kamnom in kovino.
Najmočnejši element prostora je dialog med starim kamnitim zidom in sodobnim interjerjem, kjer se zgodovina ne skriva, temveč razkriva kot osrednji prostorski akcent. Kamniti zidovi niso obravnavani kot dekor, temveč kot arhitekturni artefakt, ki definira atmosfero prostora in njegovo globino.
»Ta zid je DNK hiše. Če bi ga skrili, bi pomenilo, da bi hiši odvzeli njeno zgodbo. Odločili smo se, da ga razkrijemo, očistimo in obravnavamo kot glavno umetniško delo v prostoru. V interjer smo ga vključili tako, da smo ga postavili v kontrast z minimalističnim pohištvom in sodobno osvetlitvijo, ki zvečer na teh starih kamnitih gmotah ustvarja izjemno teksturo in sence,« je o odločitvi, da kamnitih zidov ne zakrivajo z ometi, povedal oblikovalec.
Povezava med starim in novim je dosledno zasnovana skozi princip jasne ločljivosti, kjer vsak poseg ostaja berljiv. Novi intervencijski elementi so čisti, geometrijski in zadržani, medtem ko obstoječa struktura ostaja surova in nepravilna. Prav ta nepopolnost postane ključni estetski element projekta. Kontrast med obema plastema ustvarja napetost, ki prostoru daje značaj in arhitekturno globino.
Seveda brez zapletov in izzivov pri prenovi hiše v starem mestnem jedru ne gre. Kot izpostavi oblikovalec in arhitekt z veliko izkušnjami, je logistika v Motovunu vedno ‘Mission Impossible’: »Ozke ulice onemogočajo dostop težke mehanizacije in zahtevajo ročni transport materialov. S tehničnega vidika so največji izziv predstavljali nepravokotni zidovi in obstoječa stara konstrukcija. Hkrati je bilo treba doseči natančnost, ki jo zahteva sodobni minimalizem. Vsak milimeter je bil zato natančno premišljen in ključen za končni rezultat.«
Vsaka etaža razkriva svoj značaj in svoj odnos do svetlobe, pogleda in materialnosti, pri čemer se prostor postopoma odpira proti istrski krajini. Prav razgledi na Motovun in okoliško krajino so igrali pomembno vlogo pri snovanju interjerja, saj se ta umika in dopušča, da razgledi postanejo del interjerja. Velike odprtine delujejo kot okvirji za istrsko pokrajino, ki se spreminja skozi dan in letne čase. Barvna paleta notranjosti zato ostaja umirjena in zemeljska, da ne tekmuje z intenzivnostjo okoliške krajne:
»Motovun je čaroben kraj, rojstni kraj Maria Andrettija in prostor z izjemno, skoraj neoprijemljivo avro. Okolica je narekovala barvno paleto interjerja – zemeljske tone, sivino kamna in zelenje, ki se odpira skozi okna. Notranjost je bila zato zavestno zadržana, da ne bi tekmovala s prizori, ki se razkrivajo zunaj.«
Celoten projekt lahko razumemo kot premišljen arhitekturni dialog med preteklostjo in sodobnostjo. Najbolj prepoznaven element je izrazito ravnovesje – med težo kamna in lahkotnostjo sodobnega bivanja, med zgodovino in današnjim trenutkom. V tem ravnotežju pa panorama Motovuna ne služi kot ozadje, temveč postane aktivni soustvarjalec interjerja.
- Arhitektura: Sandro Užila
- Fotografije: Koridor27
