Slovenec Deni Sebastian Eferl je večji del svojega življenja preživel v tujini, najprej na Dunaju, kjer je študiral in odraščal, nato pa čez lužo v Mehiki in Miamiju. Kot soustanovitelj aplikacije je bil dolga leta del uspešne tehnološke zgodbe, a hiter življenjski tempo in podjetniško življenje sta iz njega iztisnila zadnje atome moči. Kmalu je začutil močno željo po nečem drugačnem, po naravi in miru. Po možnosti za odklop. Tako se je oblikoval projekt The Nook, simpatična, v les odeta hišica, kjer je mogoče uživati v zvoku ptičjega petja in družbi ovc.
Gre za osebni projekt, ki je prerasel prvotno zastavljene cilje. Deni Sebastian je namreč kar štiri leta iskal lokacijo, hišico, kjer zvokov narave ne bi preglasil hrup sosedov in prometa. Hišico, kjer bi lahko napolnil baterije brez motenj. Našel jo je nekaj minut iz Celja, v objemu narave, z razgledom, ki se razprostira vse do Alp.
Prepričala ga je vsega nekaj deset m2 velika hišica, ki se razprostira v dveh etažah in ponuja udobnih 60 m2 bivalnega prostora. Ker ni bila primerna za bivanje, se je odločil za temeljito obnovo, ki je trajala okoli osem mesecev. Obrtniki nad idejo, da bi se vozili na precej težko dostopno lokacijo, niso bili navdušeni, zato je moral Deni Sebastian sam zavihati rokave in se lotiti dela. Sam si je zamislil dizajn in interjer, prijatelj in poslovni partner Uroš Apostolović pa je poskrbel za elektroinštalacije, vodovod in keramiko ter druge tehnične probleme.
»Gre za hišico, ki je od glavne ceste oddaljena nekaj minut vožnje po gozdni cesti, ki se vije tudi čez potok v hrib. Cesta je bila v tako slabem stanju, da smo dvakrat ali kar trikrat obtičali v njej in potem reševali avtomobile, ki so prevažali tovor,« v smehu pove Deni in doda, da si je zaradi tega kupil vozilo na štirikolesni pogon, da je lahko pomagal pri transportu materiala. Kar ni šlo z avtomobilom, so znosili kar peš, na pomoč pa so priskočili tudi sosedje s traktorji.
Na lokaciji je že bila elektrika, medtem ko se hišica oskrbuje z izvirsko vodo s sosednjega hriba. V prihodnosti namerava objekt opremiti tudi s solarnimi paneli, ki bodo zadovoljili delež potreb po električni energiji. Tudi pri ravnanju z vodo so previdni. Voda iz izvira priteka v zbiralnik, odvečna voda pa napaja ledeni bazen. Od tam se nato steka k ovčkam, ki se pasejo okoli hišice, in nazaj v potok.
»Pri izbiri materialov sta pomembno vlogo odigrali zahtevnost terena in želja, da bi večino del lahko izvedel sam, brez potrebe po profesionalni pomoči. Zato sem se odločil za les, saj omogoča enostavno obdelavo in prilagodljivost pri gradnji. Velik del materiala sem pridobil lokalno, kar je še dodatno utrdilo odločitev za uporabo naravnih in regionalno dostopnih materialov,« pojasni sogovornik.
Osnova objekta je bil starejši vikend, ki je služil kot izhodišče za celovito prenovo. Obstoječo opečno konstrukcijo so ohranili in dodali novo fasado z dodatno izolacijo. Na fasado je umeščen borov les, ki ni površinsko obdelan. O tej odločitvi Deni pove: »Želel sem, da les sčasoma naravno posivi in tako razvije svojo pristno patino. Izkušnje s študija na Dunaju so mi pokazale, da v alpskem prostoru les pogosto puščajo v surovem stanju, saj se je takšna rešitev izkazala za trajnejšo in manj zahtevno za vzdrževanje.« Terasa je izdelana iz smreke, ki je zaščitena z lanenim oljem.
V notranjosti prevladujejo svetli odtenki in naravni materiali, velike zastekljene površine pa brišejo ločnico med interjerjem in eksterierjem. Poudarek je na okoliški naravi, tej pa se prilagaja tudi zasnova interjerja. V osrednjem prostoru je kamin, ki prijetno ogreje prostor, na steni za sedežno garnituro pa smučke, ki pričajo o Denijevi dolgoletni ljubezni:
»Celo življenje sem bil smučar, pa tudi s hišice je pozimi mogoče občudovati Alpe, zato sem z umestitvijo smučk želel ustvariti pridih smučarske koče. Iskal sem bloške smučke, a jih nisem našel, nato pa sem v Avstriji naletel na stare smuči in palice, ki smo jih razstavili na steni.«
Za mizico v dnevni sobi je izbral staro češnjevo korenino, ki jo je našel na sosednji propadajoči kmetiji. Zbrusil jo je in pobarval, danes pa kraljuje na sredini dnevnega prostora. Tu je še knjižni regal, ki ga je izdelal iz starega tramu, ki je ostal od vrat stare kmetije. S tem je želel ohraniti duh sosednjega kmetijskega posestva tudi v novem interjerju.
V kopalnici kraljuje kamnit umivalnik, pri oblikovanju kopalniškega prostora pa ga je navdihnila hišica na Hrvaškem, ki jo je opremil že pred tem. Zelo rad dela z lesom, ki ga naplavi morje in ga nabere na enem izmed hrvaških otokov. Uporabil ga je tudi za poličke in drobne detajle v interjerju. Prava oaza sprostitve pa se nahaja le lučaj stran od hišice, in sicer v obliki zunanje finske in solne savne s panoramskim pogledom na gozd in Alpe, po savnanju pa se je mogoče osvežiti v ledeni kopeli, ki jo napaja izvirska voda, ali v manjšem bazenu na posestvu.
Prav posebno noto pa hišici dajejo prijazne valaške črnosmuke ovce, ki se prosto pasejo po posestvu. Hiška ni ograjena, zato se prosto sprehajajo po travnikih in se družijo z gosti. Ovčke je Deni sam vzgojil, zato so nadvse družabne in crkljive.
»Želel sem ustvariti nekaj posebnega, kar bi hiško razlikovalo od drugih ter obiskovalcem ponudilo pristno izkušnjo. Moji starši imajo ovce na družinski kmetiji, ki smo jo podedovali po babici. Pogosto se zgodi, da kmetje ne morejo poskrbeti za vse jagenjčke, če ovca skoti dvojčke ali trojčke. Ta jagnjeta nato vzamem domov, jih hranim po steklenički in vzgojim. Ker od prvih dni odraščajo v stiku z ljudmi, postanejo zelo družabne, zaupljive in crkljive. Vse ovčke, ki živijo tukaj, so na nek način rešene,« o simpatičnih bitjih, ki se smukajo okoli lesene hišice, pove Deni.
Vsak letni čas tukaj ponuja drugačno izkušnjo. Spomladi in poleti travniki zacvetijo, jeseni se gozdovi šibijo pod težko kostanja in gob, pozimi pa pogled seže vse do zasneženih Alp. Čeprav je namestitev svoja vrata odprla šele pred kratkim, je zanimanje izjemno. Termini so zasedeni vse do konca novembra, hitro pa se polnijo tudi rezervacije za prihodnje leto.
Fotografije: Vid Kocjanc
