V Genovi, kjer vonj po morju in svetloba zlahka najdeta pot v interjer, je arhitekt Simone Ierardi zasnoval prenovo, s katero je iz razdrobljenega stanovanja nastal fluiden, barvno ubran dom za štiričlansko družino.
Sprva je stanovanje ob ligurijski obali trpelo zaradi toge hierarhije. »Vsak prostor je bil izoliran mikrokozmos, ločen s temnimi hodniki in masivnimi vrati. Takšna razporeditev ni le omejevala svetlobe, temveč je prekinjala tudi vizualne povezave med prostori. Čeprav stanovanje meri 150 kvadratnih metrov, je delovalo bistveno manjše, kot je v resnici,« o izhodiščnem stanju pove italijanski arhitekt Simone Ierardi iz studia CIRCOLO-A. Prenova je zato zahtevala jasen rez: odstraniti občutek zaprtosti in ustvariti prostor, ki diha.
Družina kot izhodišče
Razporeditev kvadrature jasno odraža sodobno logiko bivanja: največ prostora pripada dnevnemu delu, ki postane pravo srce doma. »Naročniki, štiričlanska družina, so si želeli prostoren bivalni prostor, kjer bi lahko skupaj preživljali večino časa, hkrati pa uživali v osupljivem razgledu,« pojasni arhitekt. A hkrati so potrebovali tudi nasprotje: miren, umaknjen spalni del, kamor se lahko vsak družinski član umakne v svoj zasebni svet.
Povezava prostorov, svetlobe in pogledov
Projekt Trip•ti•ca izhaja iz reinterpretacije tlorisa. V studiu CIRCOLO-A so razdrobljeno zasnovo preoblikovali v tekoče zaporedje prostorov, ki zajemajo in razpršujejo naravno svetlobo. »Glavni cilj je bil maksimalno povečati bivalni prostor in ustvariti okolje, ki ga je mogoče uporabljati skozi ves dan,« pojasni arhitekt.
Osrednji motiv prenove je triptih – trije med seboj povezani bivalni prostori z vrati na isti osi, obrnjeni proti morju. Danes ne delujejo več kot ločene sobe, temveč kot okvirji enotne bivalne krajine. Nastane sodobna enfilada, ki se odpira proti terasi. Svetloba ne vstopa več fragmentirano, temveč teče skozi stanovanje v neprekinjenem toku, medtem ko morsko obzorje postane del interjerja. Terasa pri tem ni več dodatek, temveč četrti element prostora – naravna točka, proti kateri se stekajo pogledi, svetloba in gibanje.
Meja med javnim in intimnim
Odprtost bivalnega dela ima svoje ravnotežje v umirjenem spalnem traktu, umeščenem na zaledno stran stanovanja. Tam se prostor zapre, zvok se umiri, svetloba postane mehkejša. Spalni prostori so premišljeno odmerjeni – z dovolj shranjevalnih površin in z občutkom prilagodljivosti. Otroške sobe tako niso le namenjene počitku, temveč tudi igri, učenju in odraščanju.
Materiali, ki govorijo tiho, a jasno
Arhitektura tukaj ne temelji na spektaklu, temveč na subtilnih odločitvah. Parket v ribji kosti v prostor vnaša toplino in ritmično usmerja pogled skozi zaporedje prostorov, ki jih povezuje v celoto. V kontrastu s toplino lesa se pogled dvigne proti stropom. Barve na višini definirajo posamezne volumne in vizualno znižujejo 350 centimetrov visoke strope ter prostoru vračajo občutek intime. Odtenki na stropu so kot tiha prostorska gesta, ki razmejuje, a ne ločuje.
Tako je Trip•ti•ca projekt ravnotežja. Med klasičnim in sodobnim. Med odprtim in intimnim. Med pogledom navzven in umikom vase. In prav v tej napetosti projekt doseže svojo največjo kakovost, saj tovrstna arhitektura ne vsiljuje, temveč podpira življenje.
Fotografije: Anna Positano | Studio Campo
