Na 1070 metrih nadmorske višine, kjer se gozd stika z modrino neba, je manjše naselje vikendic. Ena izmed njih izstopa v svoji sodobni zadržanosti, a že ob vstopu razkrije svojo pravo naravo: svetlo in premišljeno zasnovano družinsko zatočišče, ki vzpostavlja polno bivalno izkušnjo.
Vikend hiša, umeščena v naravno kuliso Hočkega Pohorja, deluje kot umirjen sogovornik krajine. Lesena fasada se naravno povezuje z gozdnim okoljem in s časom pridobiva globino patine, strma streha pa odgovarja na sneg in ritem letnih časov. Notranjost, zasnovana pod vodstvom arhitektke Petre Gartner Duxa iz podjetja DUXA Interier,razvije povsem drugačen svet – mehak, sodoben in svetel, brez neposrednih navezav na rustikalnost gorskih koč. Kontrast med zadržano zunanjostjo in odprtim notranjim prostorom ustvari občutek presenečenja in umirjene elegance.
»Parcela je imela že pridobljeno gradbeno dovoljenje in je bila v osnovi zasnovana za par. Naročnika pa sta želela razširiti zgodbo v dom za štiričlansko družino,« pojasnjuje arhitektka. Prvotni, bolj kompakten tloris je bil tako temeljito preoblikovan. Danes hiša, ki od zunaj deluje majhna, v sebi skriva približno 220 kvadratnih metrov premišljeno organiziranih površin.
Tloris, ki se odpira navznoter
Največje spremembe so se zgodile v zgornjem nadstropju. »Sprva je tu bil načrtovan zgolj en spalni prostor z garderobo. Ta del hiše smo preoblikovali v dve otroški sobi in osrednjo spalnico. Tudi kopalnica je pridobila več prostora in z njim zračnost, spalnica pa kljub omejeni kvadraturi vključuje prostostoječo kad kot intimni poudarek prostora,« poudarja Petra Gartner Duxa.
V pritličju je bila ključna poteza odpiranje tlorisa. Zaprt hodnik, ki je nekoč ločeval vhod od bivalnega dela, se je preoblikoval v odprt prehodni prostor. »Danes se ob vstopu skoraj neposredno znajdemo v osrednjem bivalnem prostoru, ki deluje zračno, povezano in takoj domače,« dodaja arhitektka. Kletna etaža razširja hišo v bolj tehnično in funkcionalno dimenzijo. Poleg SPA kotička, ki predstavlja osrednji prostor sprostitve, so tu še garderoba, kotlovnica, pralnica, shramba, dodatni kletni prostori in prostorna garaža.
Pretok naravne svetlobe
Eden ključnih konceptov interierja je svetloba. Velike steklene površine, notranja okna in voluminozna galerija omogočajo njen neprekinjen pretok skozi vse etaže. Prostori ostajajo med seboj vizualno povezani tudi tam, kjer so fizično ločeni. Svetloba tako postane osnovni gradnik prostorske izkušnje in ustvarja občutek večje prostornosti, kot jo hiša dejansko ponuja.
Materialnost in barvna nit
Materialna paleta sledi gorskemu okolju in vsakdanji uporabi. V bivalnih in kletnih prostorih prevladuje trpežna keramika z betonsko-tkaninastim učinkom, medtem ko spalni prostori prehajajo v toplino parketa. Les v tonu jesena in svetli odtenki ustvarjajo zračen interier, tekstil in zavese pa mehčajo prehode in dodajajo domačnost.
Kot rdeča nit se skozi celotno hišo pojavlja subtilna barvna sled, ki presega zgolj dekorativno vlogo in postane del arhitekturne identitete prostora. Opazimo jo na nekaterih večjih površinah, a tudi v detajlih, kot so fuge med lesenimi elementi. Arhitektka Petra Gartner Duxa jo opisuje kot opečnato rdečo, ki nežno teče skozi celotno hišo, od zgornjega nadstropja do kleti, kot povezovalna nit, ki ne išče pozornosti, temveč vzpostavlja kontinuiteto.
Oblikovanje z značajem
Vsa oprema je izdelana po meri in natančno prilagojena prostoru ter načinu bivanja družine. Osrednje družabno jedro hiše predstavljata tako kavč kot tudi velika jedilna miza, kjer se prepletajo vsakdanji trenutki in posebne priložnosti. Nad mizo lebdi skupina svetil, ki spominjajo na nežne meduze in v prostor vnašajo mehko, razpršeno svetlobo. Kamin, minimalističen in dvignjen od tal, bivalnemu prostoru dodaja občutek lebdeče topline, tako v vizualnem kot tudi v doživljajskem smislu.
Hiša na Hočkem Pohorju se tako vzpostavlja kot celovita prostorska izkušnja, kjer se prepletajo racionalna zasnova, premišljeni materiali in subtilen odnos do svetlobe. V svojem bistvu ostaja umirjen dom, ki živi v stalnem dialogu z naravo in ritmom vsakdanjega življenja.
Fotografije: Taja Harris
