Prenova pogosto odpira vprašanje, kaj ohraniti in kje začeti znova. Včasih so najboljši odgovori tisti, ki največje vrednosti ne iščejo v posodobitvi, temveč v kakovosti obstoječega. Pod taktirko Brine Vizjak Studia je tako v tipski hiši iz 80. let v Ljubljani nastal izobraževalni prostor z laboratoriji, pisarnami in predavalnico – prostor, ki temelji na sprejemanju, spoštovanju in ohranjanju.
Hiša, čeprav jasen odraz svojega časa, je bila kakovostno opremljena: hrastov parket, položen v ribjo kost; kovana, čipkasta ograja, ki se ob stopnicah elegantno vzpenja skozi nadstropja; dobro vzdrževano stavbno pohištvo. Namesto da bi hiteli z njihovo zamenjavo, so obstoječe kvalitete postale temelj nove zgodbe.
Arhitektka je skupaj z naročnikom namreč že od začetka izhajala iz preprostega, a pogosto spregledanega načela: najbolj trajnostna stavba je tista, ki že stoji. Zato so ohranili večino obstoječih materialov in opreme ter posegali le tam, kjer je bilo to nujno. Objekt so nadgradili energetsko – streho danes prekrivajo sončne celice, ki omogočajo večjo samozadostnost in dolgoročno učinkovitost.
Zunanjost subtilno napoveduje novo vsebino. Fasado so dopolnili z leseno lamelno oblogo, ki se ponovi na balkonski ograji in hiši doda sodoben, topel izraz. Znotraj pa sta se dve etaži hiše preobrazili v sodoben poslovni prostor, ki združuje laboratorije, predavalnico in podporne prostore.
Prostor je zasnovan kot preplet dveh svetov. V pritličju, kjer so laboratoriji, prevladuje bela barva – čista, zadržana, skoraj asketska. Tlaki so zaradi zahtev vzdrževanja novi, a namesto izrazito sodobnega vzorca se prostor znova naveže na čas nastanka hiše: teraco se vrne v vinilni interpretaciji, ki omogoča enostavno čiščenje in hkrati ohranja občutek kontinuitete.
Ob vzpenjanju v nadstropje se pripoved obrne ‒ tam najdemo predavalnico, učilnico in čajno kuhinjo: prostor srečevanj, izmenjave znanja in vsakdanjih pogovorov. Prevladuje oprema v živahnih odtenkih terakota rdeče, temno modre in zelene; pod nogami škripa parket, stara hrastova vrata se zanesljivo zapirajo.
Prav ta kontrast med sterilnim laboratorijem in mehkejšim, skoraj bivalnim nadstropjem ustvarja ravnovesje, ki uporabniku omogoča, da se tudi na delovnem mestu počuti kot doma.
Posebno pozornost so namenili akustiki – tihemu, a ključnemu elementu vsakega delovnega prostora. Stropni paneli v laboratorijih ublažijo brnenje naprav, medtem ko stenske obloge v predavalnici in kuhinji poskrbijo za jasnost govora in prijetno zvočno kuliso.
Zanimiv detajl, ki povezuje funkcijo in oblikovanje, je tudi celostna grafična podoba. Diskretni piktogrami uporabnika vodijo skozi prostor in označujejo drobne, a pomembne točke – kam odložiti plašč, kje najti predavalnico ali kam sodijo odpadki. Njihova jasnost izboljšuje uporabniško izkušnjo, občasno pa s svojo igrivostjo prikličejo tudi nasmeh.
Prenova Desetke ni le sprememba namembnosti, temveč premišljen dialog med starim in novim. Ohranjen značaj hiše se prepleta s sodobno tehnologijo, stroga logika laboratorijev pa z občutkom domačnosti. Rezultat je prostor, ki svojo največjo kakovost gradi na močnih temeljih obstoječega.
Arhitektura in interjer: Brina Vizjak Studio
Fotografije: Jana Jocif
