Hiša spomina

Debeli zidovi, krušna peč, stoletna hiša starih staršev. Spomini. Hkrati pa želja po več svetlobe in bivalnem prostoru, kjer bi se lahko družina povezovala, kot v starih časih. Arhitekta Urša Križman in Luka Fabjan iz Studia Aino sta spretno uravnovesila sentimentalni odnos do starega s senzibilnostjo novega in ustvarila popolnoma nov interier, iz katerega pa kljub temu vejejo spomini na tradicijo.

0

Stoletno hišo, včasih kmetijo, so tekom let večkrat prenovili. Nazadnje pred poldrugim desetletjem. S prenovami so se izgubile sledi časa, oziroma kot povesta arhitekta: “Stare hiše ni bilo nikjer več videti, ne čutiti. Edini ostanek je bila krušna peč, ki pa že dolgo ni bila več v uporabi. Namenjena je bila shrambi.” Kako torej ujeti duha stoletne arhitekture, njene tektonske zakonitosti, njeno jedro domačnosti, če pa so vse dosedanje prenove hiši odvzele njeno prvotno dostojanstvo?

Arhitekta sta sprva predlagala nujno posodobitev. Porušili so steno med jedilnico in dnevno sobo, razširili obstoječe prostore ter dodali panoramsko okno. Zamenjali so inštalacije, posodobili tlake, uredili pa so tudi prezračevanje. Kvaliteti bivanja je bilo tako zadoščeno.

Manjkala je še druga komponenta ‘hiše spomina’ – spomin. Ker je krušna peč zavzemala preveč prostora, da bi jo bilo vredno ohraniti, so svoje napore usmerili v debelo nosilno steno, ki priča o častitljivi starosti konstrukcije. Na točki, kjer je bila priključena krušna peč, zdaj stoji vitrina, ki ponuja pogled skozi masivno steno – iz kuhinje v dnevno sobo in obratno. Ob vitrini se nahajajo še druge shranjevalne površine, ki volumen stene še povečajo. Krušno peč je nadomestil kamin. Ta masivna, meter debela stena, tako postane ne le tektonsko težišče hiše, pač pa tudi pomensko. Ostanki časa, shranjeni v vitrini, ter prasketanje ognja v sodobnem kaminu v nas namreč vzbudijo tople spomine na stare starše in njihove tradicije.

Največ pozornosti pa sta arhitekta namenila detajlom, ki so odigrali ključno vlogo pri ustvarjanju senzibilnega interierja. Uporabljeni so bili naravni materiali – les, kamen, medenina -, vsak izmed njih elegantno preoblikovan v dekorativne detajle. “Detajli so tisti, ki nas s pripovedovanjem o tem, kdo so in kaj počnejo, ustavijo v vsakodnevni rutini in sprostijo tiste lepe, stare spomine,” povesta arhitekta. Marmor ob kaminu je tako obdelan z elegantnimi žlebiči – povsem sodobno interpretiranim elementom klasične arhitekture. Tudi lesena stenska obloga za televizorjem, CNC rezkana v valovito strukturo, ponosno razkazuje svoje grče in nepravilnosti.

Posebni poudarki pa so izvedeni v medenini, ki s svojo patino najbolj od vseh materialov spremlja minevanje časa. Pod kaminom je oblikovana kot brušena plošča, kljuke na steklenih vratnih in krilih vitrine pa so vlite. Glinene kalupe za kljuke so oblikovali v studiu, livar pa jih je pretvoril v unikatne medeninaste ročaje. Ta majhna, ročno izdelana pozornost odločno spremeni značaj celotnega prostora.

Ne moremo reči, da rezultat prenove slepo sledi zakonitostim tradicionalne gradnje, ali pa da v nepodučenem obiskovalcu nujno vzbudi spomin na staro kmečko hišo. A to tudi ni bil namen arhitektov. V stari hiši sta namreč poiskala srž tradicije bivanja – druženje, ognjišče, povezanost, obrt in trajnostnost – in jo preslikala na sedanji čas. Poiskala sta izraz spomina, ki ne povzema materialnih ali tehnoloških zakonov preteklosti, ampak se raje opre na pomen in na integriteto tradicije.

Interier: Studio Aino (Urša Križman, Luka Fabjan)

Notranja oprema: Mizarstvo Jerančič
Livarski izdelki: Livartis

Fotografije: Studio Aino

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *