V objemu dolenjskih domačij, v občini Šentjernej na Dolenjskem, stoji star toplar, ki po zaslugi lastnikov danes živi novo življenje. Gre za projekt dveh generacij, ki lepo poveže dogajanje na domačiji, njeno preteklost in sedanjost. Kozolec namreč ni več le spomin na kmečko preteklost, temveč prostor bivanja, druženja in doživetij, kjer se zgodbe lesa prepletajo z zgodbami ljudi, ki ga znova oživljajo.
Prenova toplarja v Šentjerneju na Dolenjskem je dober primer ohranjanja kulturne dediščine skozi prizmo sodobne uporabe. Lastnika, Matjaž Košak in njegova soproga Anna, o projektu govorita z izbranimi besedami, kar ne čudi, saj sta bila kot pobudnika v projekt vpeta od začetka do konca. Čeprav živita v tujini, njun dom ostaja Slovenija, zato se ob vsaki priložnosti usedeta v avto in zapeljeta v deželico na sončni strani Alp. Zaradi njune velike navezanosti na pokrajino in dediščino pa je bila tudi prenova kozolca zanju več kot le arhitekturni projekt.
»Anna prihaja iz Poljske in je slovensko kulturno dediščino spoznavala postopoma, z veliko radovednosti in občudovanja. Veliko stvari, ki so se meni zdela samoumevne, je ona videla kot nekaj izjemnega – kot del identitete, ki jo je vredno ohraniti. Prav na začetku njenega prihoda v Slovenijo je vztrajala, da obnovimo staro slovensko »mentrgo«, v kateri se je nekoč mesil kruh, namesto da bi jo zavrgli. V naslednjih letih sva tako pred propadom rešila veliko starega kmečkega pohištva,« o svoji soprogi pove Matjaž, ki je tudi po zaslugi žene dobil nov pogled na dediščino, s katero je odraščal.
Na domači kmetiji je nekoč stal star kozolec, ki pa je bil v tako slabem stanju, da so ga morali porušiti. Ker je za njim ostala praznina, so iskali način, da bi jo zapolnili. Ko se je tako v bližnji vasi pred nekaj desetletji podiral kozolec, se je Matjažev oče odločil, da ga odkupi in s tem reši ter prestavi na domače posestvo. Pri tem so ga tudi obnovili in zamenjali strešno kritino. Kot se spominjajo danes, že takrat ni bilo preprosto najti mojstrov, ki bi bili pripravljeni razstaviti in na novo sestaviti staro konstrukcijo iz hrastovega lesa.
Vse odtlej je toplar služil kot prostor za druženje in shranjevanje, ko pa se je obdobje intenzivnega kmetovanja na kmetiji zaključilo, sta mu Matjaž in Anna želela vdahniti novo življenje, ne da bi pri tem žrtvovala njegovo dušo: »Imela sva občutek, da ima domačija še veliko povedati. Tako se je rodila ideja o prenovi kozolca in ureditvi apartmaja, namenjenega prijateljem, sorodnikom in obiskovalcem, ki bi želeli doživeti podeželje na avtentičen način in začutiti tisto, kar midva čutiva ob prihodu domov: mir, toplino lesa, zgodbe preteklosti in lepoto narave.«
Ker imata na Dolenjskem veliko obiskov, sta razmišljala o snovanju apartmaja. Pri prenovi sta si zadala jasen cilj: ohraniti konstrukcijo in zunanji videz kozolca, hkrati pa ustvariti prostor, ki ponuja udobje sodobnega bivanja. Les je osrednji element prostora, prek velikih steklenih površin pa njegova toplina pride še bolj do izraza in se poveže z okoliško naravo.
Prenova, ki je trajala leto in pol, je sicer plod zglednega sodelovanja med lastnikoma in arhitektom Darkom Homanom iz Ateljeja Homan, ki je kot domačin kozolec razumel ne le kot objekt, temveč kot del kulturne krajine.
»Želja je bila, da se spremeni funkcija objekta, ne da bi se pri tem posegalo v njegovo vsebino in identiteto. V kozolcu je bilo treba oblikovati apartma tako, da na prvi pogled sploh ni razvidno, da gre za nastanitveni objekt, hkrati pa mora ta vsebovati vse potrebne pogoje za bivanje. Eden od ključnih izzivov je bilo tudi vprašanje, kako v okviru kmetijskega dvorišča doseči občutek intime. Kmetija se nahaja v središču zaščitenega naselja naselbinske dediščine, zato je njena vloga še posebej občutljiva,« o projektu pove arhitekt Darko Homan in nadaljuje: »Ob tem je prisotna stalna previdnost, da se sam kozolec kot arhitekturni element ne bi preveč spremenil, zato je bil cilj ohraniti čim več avtohtonih materialov in obstoječe konstrukcijske logike. Nikakor ne gre zanemariti niti širšega konteksta kozolcev v okolici ter prisotnost hrastovih gozdov, ki oblikujejo širšo krajinsko identiteto. Zanje gre večinoma zasluga Josefu Resslu, izumitelju ladijskega vijaka, ki je v času Marije Terezije vpeljal skrb za te gozdove.«
Izhodišče projekta je bilo jasno: kozolec ostane v svoji prvotni obliki. Večji posegi v njegovo konstrukcijo in obliko niso bili zaželeni. Intervencije so bile minimalne. Vsaka odločitev je sledila načelu spoštovanja obstoječega in čim bolj diskretnega vključevanja novih elementov v že obstoječo arhitekturno identiteto.
Prenova je predstavljala poseben arhitekturni in tehnični izziv. Toplar je po eni strani robusten, po drugi pa »živ« – les diha, se prilagaja okolju in se nenehno minimalno premika. Prav ta njegova naravna dinamika je zahtevala premišljen pristop pri vsakem detajlu in veliko prilagajanja ter razumevanja gibanja same konstrukcije. Vsak mojster se je s tem soočil na svoj način, saj takšnih izzivov večina še ni imela priložnosti reševati. Posebna pozornost je bila namenjena umestitvi inštalacij, ki so morale biti prilagojene leseni konstrukciji, da ne bi prihajalo do napetosti ali poškodb ob gibanju objekta.
»Kozolec je skeletna konstrukcija, v tem primeru oblikovana v dveh etažah, z značilnim diagonalnim zavetrovanjem v obliki kasetiranih tramov, ki tvorijo mrežo in zagotavljajo stabilnost. Pri oblikovanju nove funkcije je bilo zato treba razmišljati o dvoslojnem konstrukcijskem sistemu,« o reševanju problematike gibanja konstrukcije pove arhitekt in doda: »Prvi sloj je osnovna nosilna konstrukcija, drugi pa sekundarni sistem, na katerega se sidrajo obloge in finalni materiali. Z uporabo križno lepljenih plošč in dodatnih ojačitev se poveča togost podlage, kar preprečuje premikanje zaključnih slojev, kot je keramika. Tako lahko osnovna konstrukcija deluje fleksibilno, medtem ko površinske obloge ostajajo na mestu in nespremenjene. Dodatno stabilnost smo dosegli z redistribucijo obtežbe, ki je bila iz centralno umeščenih vmesnih tramov prestavljena na robove konstrukcije. S tem se je obtežba prenesla na šest zunanjih stebrov, kar je razbremenilo osnovno etažo in omogočilo ureditev apartmaja v spodnjem prostoru.«
V apartmaju so uredili manjšo kuhinjo, kopalnico in osrednji prostor, namenjen počitku. Del tlorisa so namenili tudi spominski sobi, kjer hranijo obnovljeno starinsko pohištvo in predmete, ki pripovedujejo zgodbo domačije (tu je tudi postelja, v kateri je spal že Matjažev dedek).
»Želela sva si ustvariti prostor, ki slavi počitek. Sprostitev. Prav zato je osrednji element prostora postelja, ki daje karakter temu apartmaju in gostom sporoča, da se predvsem dobro naspijo. Postavitev postelje na sredino sobe je bila seveda drzna ideja, pri kateri je vztrajala Anna. S postelje se razteza krasen razgled vse do bližnjega ribnika in naprej. Iz spalnice je izhod tudi neposredno na zadnji balkon, ki gostu omogoča dodatno zasebnost. V želji, da bi razgled iz postelje ostal in da se zunanja konstrukcija ne zasiči, smo na balkonu namestili le okrasno mrežo,« pove Anna.
Notranjost je zasnovana sodobno, z umirjenimi in izčiščenimi linijami pohištva, ki v kontrastu z rustikalno strukturo kozolca ustvarjajo uravnotežen dialog med starim in novim. Pogled obiskovalca pritegnejo lučke ob postelji v obliki ptic. Te je izbrala Anna že kot navdih v fazi razmisleka o ambientu, nato pa so bile premišljeno umeščene v prostor. Ptičji motivi in elementi iz lokalnega okolja so tudi sicer subtilno vtkani v notranjo opremo. Med njimi izstopa petelin kot simbol, prisoten na tekstilu in dekorativnih elementih, vključno z blazinico z motivom šentjernejskega petelina.
Tako v interjerju kot v eksterierju prevladujejo naravni materiali. Poleg hrastovega in smrekovega lesa ima pomembno vlogo še naravni kamen, iz katerega je oblikovana velika kamnita miza, v njenem središču pa kraljuje lipa. Pod kozolcem so namreč oblikovali dnevno sobo na prostem z udobno zunanjo kuhinjo in prostorom za druženje.
