V Istri, v srcu srednjeveških Bal, kjer se med kamnitimi portali in dvorišči prepletajo ozke uličice ter kjer še vedno živi duh preteklosti, stoji hiša z imenom Villa Porta No 7. Stavba na prvi pogled ne izstopa. Krasijo jo umirjena kamnita fasada, ki še čaka na dokončno prenovo, in obnovljena lesena vrata, ter kortenaste posode z zelenjem. Minimalističen napis. Rdeča nit zasnove je tihi luksuz, kar se odrazi tako v interjerju kot v eksterierju.
Nina Levičnik, slovenska arhitektka z doktoratom, in njen soprog Radovan Černelić, ekonomist iz Zagreba, sta v nekoč razpadajoči ruševini prepoznala tisto, kar bi večina spregledala ‒ potencial za dom, družino in goste, ki hkrati diha z lokalno skupnostjo in ne mimo nje.
Prenova ni bila preprosta. Okolica ju je večkrat opozorila, da se lotevata izjemno zahtevnega in finančno obsežnega projekta ‒ od statično poškodovane kamnite strukture do strogih pogojev spomeniškega varstva, saj se Bale nahajajo na območju zaščitene kulturne dediščine. Težave so predstavljali tudi omejeno število izvajalcev, usposobljenih za prenove tradicionalnih istrskih kamnitih hiš. A to para ni odvrnilo od namere.
V 14 mesecih intenzivnih del je nastalo nekaj, kar se na prvi pogled zdi preprosto, v resnici pa je skrbno plasteno in premišljeno: 280 kvadratnih metrov bivalne površine, razporejene po štirih etažah, ki vsaka na svoj način pripovedujejo zgodbo ravnovesja med starim in novim. Pri zasnovi sta namreč sledila ideji, da hiša ni zgolj objekt, temveč proces ‒ dialog med preteklostjo, ki jo nosi kamen, in sodobnim načinom bivanja, ki zahteva svetlobo, odprtost in fluidnost prostorov.
Hiša deluje na več ravneh hkrati. Na podstrešju je stanovanje, v katerem družina živi ‒ projekt ni bil zasnovan kot investicija, temveč kot osebni dom, ki se organsko prepleta z gostinskim delom hiše. Na preostalih etažah se razprostira pet sob za goste, vsaka s svojo kopalnico in subtilno lastno identiteto, a vse povezane v skupno zgodbo hiše. V pritličju pa je konoba ‒ prostor, ki zjutraj diši po svežem kruhu, zvečer pa se preobrazi v intimno mesto srečevanja ob kozarcu vina.
Arhitekturni poseg je spoštljiv do obstoječe stavbne dediščine in hkrati jasen v svoji sodobnosti — brez lažne rustikalnosti, a tudi brez pretirane demonstracije novega. Pri prenovi je bilo ključno načelo ohranjanja avtentičnosti materialov. Stari kamen ostaja tam, kjer ima zgodbo in težo. Novi elementi so umirjeni, čisti in premišljeno umeščeni v obstoječo strukturo.
Vsaka soba je zasnovana kot mikroambient, kjer arhitektura ne prevladuje, temveč ustvarja ozadje za bivanje ‒ zadržano, a izrazito, z veliko pozornosti do materialov, svetlobe in taktilnosti. Nina Levičnik se podpisuje tako pod arhitekturo kot interjer, zato vsak kotiček hiše deluje kot celota, kot da bi bil zasnovan z eno samo mislijo, da staro ostane staro in novo postane novo. Z veliko mero potrpežljivostjo.
Villa Porta No je aprila 2026 odprla svoja vrata v sklopu 17. festivala Odprte hiše Slovenije. Dva termina ogledov sta bila razprodana v trenutku, kar pove dovolj. To ni hiša, ki bi jo opazoval od zunaj. Je hiša, v katero se vstopi ‒ in ostane vtis, da je prostor več kot arhitektura: je način bivanja.
- Arhitektura in interjer: Nina Levičnik
- Lokacija: Bale, Hrvaška
- Leto izgradnje: 2024
- Površina: 280 m²
Foto: Jana Jocif, Berislava Picek
