V osrčju Goriških brd, med vinogradi in sadovnjaki vasice Vipolže, stoji hiša, ki že na prvi pogled mimoidočemu vzbudi radovednost. Njena mogočna podoba in arhitekturni detajli dajo namreč takoj vedeti, da ne gre za povsem običajno domačijo. Po zaslugi novih lastnikov je stavba, katere zapisi segajo vse do 17. stoletja, zaživela novo življenje, a njeni zidovi še dandanes pripovedujejo zgodbe preteklih stoletij.
Zapisi o stavbi segajo stoletja nazaj, po nekaterih domnevah naj bi bila povezana celo z nekdanjim samostanskim kompleksom, kar potrjujejo tako njena arhitekturna zasnova kot tudi zgodovinske okoliščine območja. Novi lastniki, ki so življenje na Novi Zelandiji zamenjali za počasnejši ritem Goriških brd, so v njej prepoznali izjemen potencial in sprejeli odločitev, da objektu vrnejo dostojanstvo, ki ga je skozi čas izgubilo.
Pri prenovi so sodelovali z arhitektom Martinom Simčičem iz biroja TDM, ki je projekt zasnoval z veliko mero spoštovanja do stavbne dediščine: »Posebnost domačije je njena tipologija. Hiša je zasnovana v obliki črke L, skupaj z obzidjem in portonom pa ustvarja skoraj zaprto dvorišče oziroma »berjač«, značilen, a danes vse redkeje ohranjen element briške arhitekture. Takšna zasnova je prebivalcem nekoč zagotavljala zaščito pred vremenskimi vplivi in ustvarjala intimen zunanji prostor, ki je še danes srce domačije.«
Že ob prvem ogledu je postalo jasno, da ima hiša izjemno arhitekturno vrednost. Čeprav ni bila zapuščena in je bila razmeroma dobro vzdrževana, je skozi desetletja izgubila svoj prvotni čar tudi po zaslugi številnih prizidkov in posegov, ki so zabrisali njeno prvotno podobo. Zato je bila ena ključnih nalog prenove odstraniti vse, kar ne pripada izvirni arhitekturi, z namenom, da se ponovno razkrije bistvo arhitekture.
Ker se objekt nahaja na območju spomeniškega varstva, je bila prenova rezultat številnih raziskav, analiz in usklajevanj. Pred izdelavo projektne dokumentacije so nastale obsežne programske študije, s katerimi so preverili možnosti umestitve novega programa v obstoječo strukturo. Sledilo je sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki je pomembno vplival na številne odločitve med prenovo.
Ena od ključnih usmeritev je bila ohranitev obstoječega volumna. Arhitekti niso želeli posegati v zasnovo dvorišča, odstraniti obzidja ali spreminjati razmerij fasadnih odprtin. Pomemben del identitete stavbe namreč predstavljajo prav kamniti okvirji oken, izdelani iz kakovostnega lokalnega kamna.
Dejansko stanje konstrukcije je bilo na nekaterih mestih bolj problematično, kot so pričakovali. Zidovi so bili razpokani, leseni elementi pa zaradi dolgoletnega zamakanja močno deformirani. Obnova se je zato začela z zahtevno sanacijo nosilnih zidov, konstrukcije in strehe. Tam, kjer je bilo mogoče, so ohranili originalne elemente. V enem izmed traktov je tako še danes viden izvorni lesen strop, ki so ga po skrbni sanaciji in zaščiti vključili v novo podobo prostora.
Posebno pozornost so namenili tudi raziskovanju prvotne podobe hiše. S sondiranjem so odkrivali nekdanje barvne nanose in vrste ometov, na podlagi analiz pa izbrali materiale, ki najbolj ustrezajo značaju objekta. Med najbolj prepoznavnimi elementi prenove so zelena oziroma turkizna polkna, značilna za briško območje. Nekateri kamniti zidovi iz lokalnega peščenjaka so ostali vidni tudi v notranjosti. Njihova tekstura in patina prostoru dodajata globino ter razkrivata bogato zgodovino stavbe.
Če zunanjost navdušuje s svojo umirjeno eleganco, interjer očara s prefinjenim prepletom starega in novega. Lastnika sta z veliko občutka ustvarila ambient, ki spoštuje dediščino, hkrati pa odgovarja sodobnemu načinu bivanja. Toplino prostoru daje recikliran les, ki je nekoč služil v gospodarskih objektih in danes pripoveduje novo zgodbo. Med najbolj izrazitimi sodobnimi posegi izstopa stopnišče iz kortena, katerega robustna kovinska površina ustvarja zanimiv dialog s stoletnimi kamnitimi zidovi. Bogate tkanine, skrbno izbrani kosi pohištva in številni dekorativni detajli pa prostoru dodajo občutek domačnosti in prefinjenosti.
Posebno mesto ima tudi umetnost. Lastnica, akademska slikarka, je v enem od prostorov uredila galerijo, kjer so razstavljena njena dela.
Arhitektura: Martin Simčič, TDM biro
