Nad eno izmed alpskih dolin na Gorenjskem se dviga zanimiva hiša, ki datira v leto 1941, zgrajena kot darilo mladoporočencema. Idealna, odmaknjena lokacija, premišljena zasnova in kakovostna izvedba so ključne odlike tega objekta, ki je ostal v lasti iste družine vse do prodaje novemu lastniku pred nekaj leti.
Ta se je prenove lotil z velikim spoštovanjem do obstoječega stanja, ob strokovni pomoči arhitektke Maje Laurence in usposobljenih izvajalcev. V celoti je bila ohranjena vsa notranja oprema, narejena posebej za to hišo. Načrte za njo je narisal arhitekt Domicijan Serajnik, eden od Plečnikovih učencev.
Določa jo izrazit kamnit polvkopan kletni del, ki se na južni strani polkrožno izteka v izpostavljeno teraso. Na kamniti del je postavljena lesena hiša iz polbrun, ki ima dvokapno streho in dve bivalni etaži.
V pritličju je dnevni prostor z jedilnico, ki gleda na teraso. V tem prostoru pritegne pogled lepo oblikovan kasetni strop. Izstopa na novo postavljena peč, ki ima po predelavi namesto zelenih bele, na novo oblikovane pečnice, po zamisli umetnika Jaše (jasha.org).
Lepo oblikovano leseno stopnišče vodi v gornji etaži; v prvi so spalnice, v drugi etaži pa je pod rekonstruiranim ostrešjem nov prostor, namenjen opazovanju pokrajine in kontemplaciji.
Ob prenovi je ekipo vodila misel, da hišna zunanjost ostane enaka, notranjost pa omogoči sodobno bivanje, usklajeno s potrebami časa in družine, ki jo je kupila. Prenovili so vsa notranja vrata in predelne lesene stene, stara okna so zamenjali z energetsko varčnimi lesenimi macesnovimi okni. Energetsko sanacijo so skladno z zahtevami izvedli z notranje strani fasadnih lesenih polbrun ter z izolacijo strehe in kleti. Zamenjali so tlake in izdelali novo kuhinjo. Številne kose lesenega pohištva so prenovili in jih znova umestili.
Zunanja podoba hiše je osvežena z novo barvo značilnih zelenih polken. Polkrožna terasa je ena ključnih značilnosti hiše, vendar so jo zaradi slabega stanja ob začetku prenove morali podreti in na novo pozidati. To je bil zahteven poseg, saj so morali kamne oštevilčiti in pri vnovični postavitvi postaviti na isto mesto, kot so stali prej. Terasa ponuja nepozaben pogled na dolino.
Naj zaključimo z besedami arhitektke Maje Laurence, ki je vodila prenovo hiše Franje: »Hiša je bila prenovljena v celoti, najprej smo jo previdno slekli ter odkrivali njene plasti in veščine nekega drugega časa. Skrbno smo odbirali vse, kar je imelo estetsko, tehnično ali čustveno vrednost. Skupaj s strokovnjaki različnih področij smo jo počasi začeli oblačiti in ji nadevati novo – staro podobo.«
Fotografije: Miran Kambič
