Hiša Hribljane

V Hribljanah, v objemu gozdov med Rakitno in Cerknico, razen občasnega srečanja z medvedom vlada mir. Investitorja sta si želela hišo, ki jima bo ponujala urejeno zavetje na deželi, kjer je dovolj prostora za obsežen vrt in ducat ovac.

0

Izbrala sta idealno parcelo: ob borovem gozdičku, kjer mimo ruševin starega mlina teče potok Jazbine, čez cesto pa se pobočje, ki se pozimi spremeni v lokalno sankališče, spušča v dolino. Prostor, kjer bodo njuni otroci odraščali v zvedave in z naravo povezane odrasle. Želela sta, da bi tudi arhitektura njihovega doma odražala te vrednote.

Ker stanovanjske hiše tradicionalno niso predstavljale robov naselij, je hiša oblikovana v razmerjih nekdanjih gospodarskih poslopij, ki prevladujejo na območju: zadržana, v nevsiljivih materialih in tradicionalnih razmerjih. Objekt se v notranjosti prilagaja terenu, na katerem nežno stoji, podprt s točkovnimi temelji. Večinoma steklena fasada pritličja, ki se proti dolini vse bolj izvija pravokotnemu volumnu strehe in fasadnega ovoja, nas povabi v hišo.

V tlorisu se hiša prilagaja strogi konstrukcijski logiki masivnih lesenih podpornih stebrov. Tako znotraj nastanejo natančno odmerjene funkcionalne enote, ki se druga za drugo nizajo vzdolž tlorisa: zimski vrt, jedilnica, kuhinja, dnevna soba, spalnica, delavnica; v zgornjem nadstropju pa delovni prostor, soba za goste in otroška soba, ki se odpira na zimski vrt. Če se tloris zdi strog in brezkompromisen, pa je prerez ravno nasproten – prostori sledijo terenu tako, da je vsak naslednji pozicioniran višje od prejšnjega. Tako se lahko kuhar med kuhanjem usede na rob dnevne sobe, ob kaminsko peč, medtem ko se otroci spuščajo po klančini, ki kot da položena na teren povezuje prostore. Ponekod se nam odpirajo pogledi do strehe, drugič v galerijo nadstropja; navzven skozi panoramsko zastekljen zimski vrt ali pa skozi nizko umeščeno okno, kjer lahko v razgledu uživamo le, če udobno zleknjeni v naslanjač beremo knjigo.

Naravni materiali v notranjosti – poleg vidne lesene konstrukcije še lesene predelne stene in stenske obloge ter opečnat in kokosov tlak – so podlaga za skromne pohištvene kose, ki brez stroge logike ustvarjajo dinamičen in domačen prostor. Prostor, ki nas vabi k raziskovanju, k dotiku in povezovanju.

Arhitektura: Medprostor

Fotografije: Miran Kambič

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *