Pod pobočji Krvavca, skrita med drevesnimi krošnjami in bujnim zelenjem, stoji skodlasta hišica, ki se sprva skoraj neopazno izmuzne pogledu opazovalca. Dom mlade družine, ki je zrasel na temeljih nekdanje počitniške hiše je zgleden primer spoštovanja tradicionalne arhitekture in zagotavljanja sodobnih bivalnih rešitev. Tako v eksterierju kot interjerju prevladuje les, ki hišico še bolj poveže z naravo, obenem pa jo povabi tudi med štiri stene družinskega doma.
Mlada družina, razpeta med Slovenijo in tujino, si je prav pod Krvavcem želela ustvariti dom, v katerega bi se venomer radi vračali. Čeprav je bila prvotna hiša, stara približno štiri desetletja, na prvi pogled dobro ohranjena, je podrobnejša analiza razkrila številne omejitve. Prenizki prostori, konstrukcijske pomanjkljivosti in dve strmi, neustrezno umeščeni stopnišči bi ob prenovi zahtevali precejšnje posege in številne kompromise. Zaradi prostorskih omejitev tudi večje spremembe gabaritov niso bile mogoče, zato so se arhitekti odločili za celovito rekonstrukcijo objekta.
Na ojačani osnovi je zrasla nova hiša, ki ohranja značilno silhueto predhodnice, vendar ponuja bistveno bolj premišljeno organizacijo in udobje sodobnega doma. Izziv je predstavljala predvsem kvadratura, saj posamezne etaže merijo le nekaj več kot 30 kvadratnih metrov. Z razširitvijo najnižje etaže na območju nekdanje terase pa so pridobili približno 20 kvadratnih metrov dodatne uporabne površine, ne da bi pri tem bistveno posegli v zunanje mere objekta.
Ker sta lastnika živela v tujini, jima je veliko pomenilo, da so arhitekti prevzeli projekt vse od načrtovanja, do vodenja in gradnje ter opremljanja, mlada družina pa se je na koncu le še vselila v svoj sanjski dom. Arhitekti so pri tem sledili željam lastnikov, ki so si zamislili dom z nekaterimi elementi tradicionalne arhitekture, ki bo hkrati sodoben in prilagojen za bivanje mlade družine. Z naravnimi materiali so želeli objekt povezati tudi z okoliško naravo, hkrati pa le to spustiti tudi v bivalni prostor.
»Lastnika sta si želela, da bi hiša odražala značilnosti tradicionalne arhitekture in že v samem začetku omenila fasado iz cepljenih macesnovih skodel. Njihovo izdelavo in vgradnjo smo zaupali lokalnemu obrtniku, saj smo želeli ohraniti povezavo z lokalno obrtno tradicijo. Macesnove skodle so zaradi visoke vsebnosti naravnih smol zelo obstojne, njihova posebnost pa je tudi način obdelave. Ker so cepljene in ne žagane, lesna vlakna ostanejo nepoškodovana, zato voda z njihove površine učinkovito odteka,« nam več o fasadi pove arhitektka Ajda Kolenbrand Judež, u. d. i. a. in doda: »Sčasoma bodo skodle dobile značilno žlahtno srebrnosivo patino, ki lesu ne daje le posebnega videza, temveč ga pomaga tudi naravno ščititi.«
Ob pravilni vgradnji in ustreznem prezračevalnem kanalu takšna fasada skoraj ne potrebuje vzdrževanja, njena življenjska doba pa lahko doseže 50 let ali več. Sčasoma bo les dobil srebrnosivo patino, ki bo objekt še tesneje povezala z okoliško naravo. Kamniti podstavek, na katerem sloni leseni ovoj, objekt vizualno prizemlji, mu daje občutek trdnosti in ga varuje pred zunanjimi vplivi.
Naravni materiali kraljujejo tudi v notranjost, kjer ima osrednjo vlogo svetel les. Ta se pojavlja v tlaku, oknih, vratih, stopnišču in pohištvu ter skupaj s svetlimi odtenki drugih materialov ustvarja umirjeno, toplo in na otip prijetno bivalno okolje. Les ni zgolj dekorativni poudarek, temveč pomemben povezovalni element celotne arhitekturne zasnove. Njegova prisotnost mehča prehode med posameznimi prostori, medtem ko velika okna in izhodi na vrt, teraso ter balkon brišejo mejo med notranjostjo in zunanjostjo.
Premišljena organizacija notranjosti temelji na jasni razdelitvi programa med tri etaže, povezane z enotnim stopnišče. Najnižja etaža pripada otrokom: v njej sta dve otroški sobi in kopalnica, medtem ko je srednja etaža, skozi katero vstopamo v objekt, srce doma, saj združuje kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor s kaminom. Mansarda je namenjena staršema, ki imata na voljo spalnico, garderobo in kopalnico.
V hiši ne manjka inovativnih rešitev, ki so predmet kompaktne kvadrature. Pod sedežno garnituro so umeščeni predali za shranjevanje, prostor pod stopnicami pa je izkoriščen za dodatno shrambo. Tudi kuhinja je zasnovana z mislijo na čim učinkovitejšo uporabo prostora. Tradicionalni jedilni kot je dobil sodobno interpretacijo v obliki jedilne klopi, ki se oblikovno povezuje s kuhinjskim pultom in se z njim bere kot enoten element. Podobno premišljena sta tudi otroška soba, kjer vgradne omare in pograd sproščajo osrednji del prostora za igro, ter bralni kotiček ob oknu.
Mansarda, namenjena staršema, je zasnovana kot mirno zatočišče, odmaknjeno od družinskega vrveža. Omejena višina strehe in nizek kolenčni zid sta zahtevala posebno pozornost pri razporeditvi opreme. Arhitekti so strop odprli vse do slemena, s čimer so spalnici dodali višino in občutek zračnosti. Nižji deli pod poševninami so namenjeni elementom, ki ne zahtevajo polne stojne višine, medtem ko strešna okna v izbranih delih mansarde dodatno osvetljujejo notranjost in poudarjajo prostorsko razgibanost.
Iz vseh prostorov v hiši se odpira pogled skozi panoramska okna proti dolini, iz dnevnega prostora pa je mogoče stopiti na veliko prostorno teraso, ki ob prijetnem vremenu postane dragocen podaljšek bivalnega prostora.
Počitniška hiša pod Krvavcem tako dokazuje, da kakovost arhitekture ni odvisna od velikosti, temveč od razumevanja prostora, premišljenih detajlov in spoštljivega odnosa do okolja. Omejitve projekta so postale izhodišče za racionalno organizacijo, naravni materiali pa so hišo še bolj povezali z okoliško naravo.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Celovito
Sponzorirana vsebina
