Prenova družinske dediščine: počitniška hiška na jadranskem otoku

Tokrat vas peljemo na Hrvaško, na otok Veli Drvenik, kjer je arhitektka Sandra Meštrović s soprogom Vladimirjem Kosom, prav tako arhitektom, prenovila družinsko počitniško hišo.

0

“Hiša je družinski projekt, ki je trajal več kot 20 let in je delo zlatih rok očeta Eda in mame Ivanke. Ko sta se upokojila, sta se preselila na otok in počasi prenavljala staro hišo,” pogovor o projektu začne lastnica, arhitektka Sandra Meštrović, ki je hišo nasledila in jo s senzibilno adaptacijo prilagodila na standard bivanja v 21. stoletju. “S soprogom sva dogradila kopalnico in hišo opremila z inštalacijami (mikro sončno elektrarno, elektriko in toplo vodo), ki so nama prišle zelo prav, ko sva dobila otroka in časa nisva mogla več preživljati tako robinzonsko kot nekoč,” se posmeje.

Arhitektka Sandra Meštrović in Vladimir Kos sta staro kamnito hišo na otoku v bližini Trogira prilagodila na bivanje v 21. stoletju, hkrati pa sta zavestno ohranila njen stari šarm.

Sandro na otok vežejo lepi spomini. “Ta otok nosim v srcu, kamorkoli grem. Tu čutim pripadnost in poreklo, čeprav nisem na njem nikoli zares živela, le počitnikovala. Tako zelo me je razvadil, da na počitnice nočem nikamor drugam, nikjer ne občutim takšnega miru in takšnega ambienta. Hiša stoji le lučaj od plaže, pa vseeno je na dvorišču še lepše – tako lepo, da si želiš povabiti prav vse svoje najdražje ljudi, da z bi z njimi podelil to lepoto. Tu je moja družina in tu so moje korenine in to bogato izkušnjo prenašam naprej tudi na mojega otroka,” pove o enem najbolj sončnih otokov v Jadranu, ki ga nevihte skoraj vedno zaobidejo in ki ga masovni turizem še ni dosegel.

Vikendico sestavljajo trije manjši objekti, razpostavljeni po oljčnem nasadu. Njihova skupna bruto površina je 120 m2, a debeli zidovi je ‘odškrtnejo’ skoraj polovico: uporabne površine je le 70 m2. Arhitektka je želela hiše obnoviti spoštljivo, z veliko ljubeznijo do ambienta, kraja in tradicije.

Arhitekta sta del strehe odstranila in tako kamniti hiški dodala notranji atrij, ki naravno svetlobo pripelje globlje v notranjost.

“Želeli smo, da velika hiša navzven izgleda enako kot vse ostale hiše v tem zapuščenem etno-eko naselju, hkrati pa da postane svetlejša in prijetnejša za bivanje. Porušene strehe nekaterih nevzdrževanih hiš so me navdahnile, da smo v hišo vključili nov prostor pod vedrim nebom – atrij za obedovanje na prostem, z veliko klopjo od zidu do zidu, na katero se zvečer rada uležem, ugasnem vsa svetila in gledam v zvezdnato nebo.”

Veliko hišo so tako razdelili na dva dela – na eni strani je kuhinja s kaminom, na drugi strani pa jedilnica z dnevno sobo ter spalnico v nadstropju. Z atrijem, ki je hišo razdelil na dva dela, so v oba krila na preprost način – brez večjih prebojev – vnesli več naravne svetlobe.

Druga hiška, velika 15 m2, je namenjena kopalnici in sobi za goste, tretja hiška, ki meri 20 m2, pa je namenjena spalnicam. Vrtna senčica, umeščena v center kompozicije, je opremljena kot zunanja dnevna soba; pod najstarejšo in največjo oljko pa stoji kar štiri metre dolga miza, za katero se lahko posede širša družba. “Tam se jesta najboljša riba na žaru in hobotnica izpod peke,” z nasmehom pove sogovornica.

Kljub temu, da so bili objekti potrebni obnove, pa se je arhitektka  zavestno odločila ohraniti arhitekturno zapuščino, avtentičnost ambienta in morfološko strukturo starega naselja z majhnimi kamnitimi hiškami. “V zadnjih tridesetih letih sem sodelovala pri resnično zahtevnih avtorskih projektih. A ta prenova je bila še zahtevnejša. Najzahtevnejša. Pa hkrati največje veselje. Pri tem projektu me je prevzemalo strahospoštovanje do grajene kulturne dediščine, naravnih lepot in avtentičnosti teh malih kamnitih hiš.”

Hišo je opremila z opremo družinske zapuščine, z veliko tradicionalnih elementov (kamnitim kuhinjskim koritom, starimi vrati ipd.), ki pa se na mestih mešajo s sodobno opremo in dodatki iz vseh vetrov. Seveda pa je največji protagonist tega ambienta vrt, ki ga podnevi napolnijo škržati, ponoči pa nad njim zaskovika sova. “Rdeča zemlja, kamen, nebo, pa mali izrezani kadri, skozi katere se vidi morje, občasna jadrnica, Šolta, Pakleni otoki, Vis in Biševo …”

Vsekakor je arhitekti uspelo ohraniti vso avtentičnost ambienta, hkrati pa ustvariti prostor, kjer se lahko zbere in uživa širša družina. “Ustvarili smo živi organizem, ki ustreza tako potrebam enega uporabnika kot celotne družine in se tem potrebam sproti prilagaja,” še zaključi.

Arhitektura: Sandra Meštrović

Fotografije: Tom Dubravec/Cropix

Prejšnji članekShrusko: lična keramika, ki črpa iz narave in humorja
Naslednji članekMisija nemogoče: mladi v lovu na nepremičnino
Arhitektka, ki rada izkuša, oblikuje in opisuje lepe prostore. Trenutno v Španiji išče navdih v mediteranski kulturi bivanja, a z veseljem ponudi kak online nasvet za opremo doma. Dosegljiva na spodnjih kontaktih:

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *