V občini Dobrovnik, na skrajnem robu mirne prekmurske vasi, stoji nova enodružinska hiša, ki na prefinjen način združuje tradicijo lokalnega okolja in sodobne bivalne standarde. Investitorja, oba domačina iz Prekmurja, sta iskala veliko, a ravno prav mirno parcelo. Nastala je pritlična hišica, ki se z zunanjo verando in teraso na subtilen način povezuje z okolišem.
»Oba prihajava iz Prekmurja in že dlje časa sva iskala večjo, mirno in odmaknjeno parcelo. Ta v občini Dobrovnik naju je prepričala, ker je v bližini kraja najinega dotedanjega bivanja, nahaja se na koncu majhne vasi, okolica pa je mirna in tik ob madžarski meji,« o iskanju prave parcele pove lastnica.
Idejno zasnovo sta oblikovala prijatelja – enega od njiju z investitorjem povezujejo spomini na šolske klopi. Arhitekta sta izhajala iz značilne prekmurske arhitekture, poznane po podolgovatih pritličnih hišah z izrazito zunanjo verando, ki danes služi kot osrednji prehodni in družabni prostor.
Lastnika sta imela jasne želje glede velikih zunanjih površin – verande in terase – arhitekta pa sta ju spretno povezala s tradicionalnimi elementi in sodobnim načinom bivanja. Tako je nastala hiša, ki ohranja prepoznavno linearno silhueto, obenem pa ponuja odprte, svetle in funkcionalne prostore.
Hiša obsega 126 m² bivalne površine in dodatnih 70 m² zunanjih površin. Lastnika sta si želela odprte zasnove, zato se ob vstopu v predprostor tloris postopoma odpre. Glavni bivalni del se razgrne v levo: kuhinja, jedilnica in dnevni prostor delujejo kot enoten, vendar členjen prostor. Kuhinja je rahlo umaknjena, da ni linearno vpeta v celoto, kar ustvarja dinamiko prostora.
S severne strani je umeščena pralnica z dodatnim tušem za kužke ter zasebnim zunanjim vhodom – rešitev, ki odraža praktičnost investitorjev in navezanost na življenje z živalmi. V sklopu kuhinje je integrirana skrita shramba, dostopna skozi kuhinjske elemente, s čimer so ohranili vizualno izčiščenost kuhinjskega prostora. Program dopolnjujejo kabinet, WC in tehnični prostor, popolnoma ločen spalni trakt pa vključuje še garderobo in prostorno kopalnico.
Lastnika sta dolgo časa kolebala glede konstrukcije objekta, po temeljitem premisleku pa sta izbrala skeletno gradnjo: »Odločitev je bila deloma naključna. Že od začetka sva se nagibala k montažnim hišam, obenem pa sva zbirala tudi ponudbe zidanih. Po tehtnem premisleku o prednostih in slabostih obeh sistemov ter po prejemu konkretnih predračunov sva ugotovila, da je skeletna gradnja najboljša kombinacija kakovosti, cene in najinih želja. Poleg tega oba obožujeva les, kar je k odločitvi še dodatno pripomoglo.«
Skeletna gradnja je omogočila hitro izvedbo ter natančnost, ki se odraža tako v kakovosti ovoja kot v energetski učinkovitosti. Primarno ogrevanje je zagotovljeno s toplotno črpalko zrak–voda, podprto s talnim gretjem, v hladnejših mesecih pa toplino dopolnjuje kamin – eden ključnih elementov, ki sta si ga močno želela. Kot povesta, veliko želja pred začetkom procesa nista imela, poglavitna pa je bil velik zunanji del:
»Najbolj nama je bil pomemben zunanji del – prostorna veranda in terasa. Pri notranjosti sva želela kuhinjo, ki ni povsem v eni liniji s preostalimi prostori, zato je malenkost ločena. Arhitektoma sva sicer dala precej proste roke. Odločila sva se tudi za višje strope (2,7 m), nekoliko bolj grobo granulacijo fasade, skrito shrambo, do katere se vstopa kar skozi kuhinjske elemente, ter kamin kot alternativen vir ogrevanja. Napušči so obdelani z lesom, kar vnaša v objekt dodatno domačnost.«
Notranjost hiše je plod osebnega okusa in ustvarjalnosti lastnikov. Zavestno sta se odmaknila od minimalističnih sivih in črno-belih kombinacij ter prostor obarvala z naravnimi zelenimi odtenki in toplino lesa. Ker se mož ljubiteljsko ukvarja z lesom, je v interjerju mnogo unikatnih kosov: jedilna miza, klubska mizica in garderoba iz jesena ter postelja iz orehovega lesa, ki je rasel na domačiji, kjer je odraščala lastnica.
Poseben pečat dajo tudi ohranjeni tramovi iz stare hiše, ki je nekoč stala na tem mestu. Vgrajeni so nad kaminom in v detajlih okoli kuhinje. Del stare hiše ostaja prisoten tudi na vrtu, kjer so našle prostor starinske opeke – drobni opomnik na kontinuiteto življenja in spoštovanje preteklosti.
Z gradnjo objekta so začeli julija 2023, vselitev pa je sledila marca prihodnje leto. Morda bi se vselili še nekoliko prej, a je prišlo do zamude pri izdelavi lesenih oken in vrat. A nič ne de, lastnika sta danes zelo zadovoljna, kot potrdita, pa se v njunem skupnem gnezdecu odlično počutita: »Občutek je odličen. Res ni prostora, ki ga ne bi uporabljala. Tloris je premišljeno zasnovan in vsak prostor služi svojemu namenu. Zunanje površine ogromno uporabljamo, življenje se poleti preseli na verando in teraso. Mislim, da se vsak v svoji hiši dobro počuti – midva se zagotovo.«
Fotografije: Osebni arhiv
