Sijajna prenova prekmurske hiške z mežikajočimi modrimi okni

Med valovitimi polji in zelenimi travniki je na Goričkem zasijala domačija, ki jo je petčlanska družina prenovila z veliko potrpežljivosti in izvirnimi domislicami.

0

Skoraj desetletje in pol je tega, kar sta Nataša Kos Križmančič in Robi Križmančič našla staro domačijo v Bodoncih. “Vsako leto znova smo se iz Ljubljane odpravili na Goričko na izlete. Prekmurje nas je povsem očaralo. Kmalu sva z možem začela poizvedovati, če se kje prodaja kakšna hiša,” pripoveduje Nataša. Po podrobnejšem poizvedovanju ju je pot pripeljala do navdihujoče domačije, ovite v patino časa.
Najprej sta se ustavila pri sosedih, ki so domačijo prodajali. Stara hiša, ki leži na blago napeti brežini, jima je nemudoma bila všeč in že po nekaj minutah sta bila odločena, da jo bosta kupila. “Sosedje pa so naredili še eno lepo gesto: dali so nam ključe, da kot družina najprej prespimo v hiši in preverimo, če je prava za nas, preden bi jo kupili. Od tistega dne smo povezani tako s hišo, kot s prekrasnimi sosedi,” razlagata zakonca Križmančič.

POTEK PRENOVE

Plemenita zgodovina

Kmalu sta izvedela, da ima domačija, ki je bila zgrajena okrog leta 1930, tudi plemenito zgodovino. “Ob koncu druge svetovne vojne je zaradi skrite lege hiša služila kot bolnišnica za ruske vojake. Takratna družina je v času vojne bivala v kuhinji, v sedanji dnevni sobi in spalnici pa so ruske vojake zdravili in operirali,” razkrivata lastnika. Po vojni so se ženske v hiši preživljale s pletenjem cekarjev. Sicer pa so bili glavni vir prihodkov kmetijstvo. “Hišo smo kupili, ko je bila že sedem let prazna po smrti zadnje prebivalke, a je bila še vedno v dobrem stanju, saj so prostore potomci redno zračili,” pojasnjuje lastnica.

Ohranjena izvirnost

Prenove hiše sta se zakonca Križmančič lotila s ciljem, da čim bolj ohranita izvirnost stavbne dediščine. Stanovanjska hiša in gospodarski objekti imajo identitetno obliko črke U. Stara hiša je cimprana s tesanimi navpičnimi hlodi, povezanimi s trstiko in ilovnatim ometom, del stavbe pa je zidan z ročno izdelano opeko. Ometi so glineni, fasada pa je že od vsega začetka bila prebarvana in vedno znova osvežena z apneno barvo.

Prenova hiše se je začela s pleskanjem sten, zamenjavo inštalacij, obnovo vrat in oken. Slednja so prebarvali sinje modro in jim dodali polkna v isti barvi, tako že od daleč hiša deluje prijazno kot bi mežikala soncu.

Seveda pa so bili v stavbi potrebni tudi nekateri zahtevnejši posegi. Kaj hitro se je družina v notranjosti hiše soočila z lesno gobo, ki je spodjedala zidove. Odstraniti je bilo treba čim več prizadetega lesa iz sten in zatreti gobo, za zračenje pa so po predlogu arhitekta Matjaža Deua naredili odmično cono s pasom opečnih gradnikov, ki omogoča kroženje zraka in zračenje lesenega tlaka. 

Stara peč daje plemenito toploto

V hišo se vstopa prek ganka v dolgi notranji hodnik, ki povezuje lično opremljeno dnevno sobo, kuhinjo, spalnico, kopalnico in manjši prostor, skozi katerega se po lestvastih stopnicah prehaja v mansardo. Kuhinja je preprosta, odprta, v njej je poleg novega pohištva tudi zelo lep stari zidani štedilnik. Za ogrevanje hiše družina uporablja krušno peč, ki sega iz kuhinje v dnevno sobo in ogreje celotno hišo. V dnevni sobi je za prehodna obdobja umeščena peč na drva. “Peči praviloma zadostujeta, le ko je pozimi zelo mrzlo, v spalnici prižgemo radiator, medtem ko imamo v kopalnici električno talno gretje,” naštevata lastnika.

Dodan prostor, ki ga prej ni bilo

Kopalnice prej ni bilo. Robi Križmančič, ki je po poklicu arhitekt, jo je na novo zasnoval na predelu, kjer sta se stikala hiša in gospodarsko poslopje. Tam je v neposredni bližini svinjaka nekoč bil provizorični WC. Z odstranitvijo vmesnega stropa se je naenkrat odprl lep pogled na ostrešje, tako je nova kopalnica pridobila dvovišinskost in bogato estetsko noto. Prostora je bilo dovolj, da je lastnik v njej zasnoval še domačo savno.

Tudi podstrešje je zelo posebno, arhitekt ga je odprl po celi dolžini hiše. Podstrešni del hiše pod obnovljenimi tramovi je zdaj izoliran in diskretno razdeljen s predelnimi stenami. Tako so nastali prijetni kotički, kakor majhna gnezda, kjer spijo otroci. 

Izvirne domislice in bivanje na prostem

Ob sprehodu skozi hišo in je opaziti mnogo domislic in likovnih izdelkov lastnika, ki je izdelal prikupnega lesenega konjička v dnevni sobi kot tudi kopalniškega prašička, ki služi kot stojalo za WC-papir. 

Dragoceni del domačije predstavljata tudi razgiban vrt in prostorna zunanja niša, v kateri so nekoč imeli kmetijske stroje. Tam je v objemu opečnatih sten in lesene strešne konstrukcije nastala sijajna letna kuhinja, ki so ji lastniki vdahnili življenje z izbrano opremo.  

Fotografije: Robi Križmančič, Jasna Marin

Prejšnji članekAmbienti – 12. sezona, 6. oddaja
Naslednji članekNagrajeno stanovanje za Björk v Ljubljani
blank
Novinarka in ljubiteljska fotografinja. Privlačijo jo edinstveni ambienti in predmeti, ki se jih je dotaknila vešča obrtniška roka. Rada odkriva vrtove, v katere je vtkana čarobna zgodba lastnikov. Nima televizije, zato pa polno knjig in barvit balkon.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *