Mansarda, ki jo krasijo 246 let stari tramovi

»Ni stvari, ki je ne bi bilo mogoče preobraziti. Na prvi pogled se za marsikatero zdi, da je primerna le za kurjavo, za drva. Tako predmeti ostajajo prezrti, jaz pa poskrbim, da spet dobijo funkcijo,« nam je povedal oblikovalec Aleš Belšak. V njegovi mansardi se kaže velika ljubezen do obdelave lesa in preoblikovanja pozabljenih predmetov.

0

Mansarda se nahaja v 246 let stari hiši, ki so jo že dvakrat obnavljali. Prvič bolj za silo, drugič pa temeljiteje pred dvema letoma, ko sta Aleš in njegova partnerka pričakovala otroka.  

»Ko sem prišel v te kraje, v Slovenske gorice, je bilo stanovanje že narejeno. Potem sva ga še preuredila za najine potrebe, ampak je bilo premajhno. Zato smo pozneje, ko smo pričakovali Filipa, stanovanje razširili in dobili to podobo, kot je danes,« pove oblikovalec. Njegova želja je bila, da bi stanovanje odsevalo bogato zgodovino hiše in ohranilo čim več izvirnega materiala. Tako so porezane tramove uporabili za izdelavo poličk, ogledal in okvirjev. »Vedno je bil cilj reuporabiti materiale in narediti stanovanje čim bolj domače.«

MED PRENOVO

A za začetek je bilo treba mansardo popolnoma očistiti, do golega. To je Alešu vzelo dobre tri mesece časa, poskrbelo pa tudi za vrsto neprespanih noči. Kljub začetnim izzivom pa rezultat prenove mansarde ni bil le prekrasno domovanje mlade družine, temveč je z njegovo pomočjo Aleš odkril tudi svojo veliko strast – izdelavo edinstvenih pohištvenih kosov iz predmetov, ki so za marsikoga le kup krame. Ob prihodu novega družinskega člana se je tako lotil izdelave previjalne mizice, izdelal je tudi majhen obešalnik in igralo za dojenčka, v nadaljevanju pa še umivalnik v kleti.

Aleš Belšak, ki je dopoldne profesor športne vzgoje, se torej popoldne prelevi v strastnega ustvarjalca. Loteva se prenavljanja, obnavljanja, reuporabe predvsem lesa in kovine ter oblikovanja kreativnih dodatkov in kosov pohištva.

Alešu je pri odkrivanju talenta za obdelavo lesa pomagal sosed, mizar Andrej Irgl. Veliko koristnih informacij pa mu je predal tudi sosed, ki je kovač.

»Ko se dotakneš lesa, ko občutiš to gladkost, ko vidiš teksturo, ko začutiš toplino materiala, ti da nekaj posebnega, in ravno ta les, ki je reuporabljen, ki je toliko let kljuboval različnim vremenskim pojavom, soncu, vetru, dežju, ima poseben čar, poseben značaj. Mislim, da se ravno to vidi v mojih izdelkih,« pove in doda: »Dejansko je velika večina lesa, če je le na suhem, dokaj dobro ohranjenega oziroma je sredica zdrava. Les, ki je na zunaj preperet, se uporabi za drugačne namene, bolj za dekoracijo in kaj podobnega, vendar pa tudi če les izgleda načet, ni nujno, da je ta poškodovan, oziroma če so črvički pustili kakšno sled, tudi ta lahko dobro sovpada z okolico.«

V domovanju Aleševe družinice najdemo pravo zakladnico prekrasnih in edinstvenih pohištvenih kosov. Od industrijske mizice, katere podnožje sestavljajo kar kolesa stare žage, do okrogle mizice iz brusilnega kamna s podnožjem starega pletilnega stroja Singer. Enega takšnih je uporabil tudi kot držalo za knjige. Nekaj posebnega je tudi zgodba o lučeh, ki kradejo poglede. Te namreč prihajajo iz delavnic Slovenskih železnic, saj so se pri slednjih odločili za zamenjavo osvetlitve z LED-diodami, Aleš pa je nanje naletel povsem po naključju med vožnjo iz službe. Tudi velikanski starinski zobnik, ki ga je mojster spretno predelal v lestenec, ima svojo zgodbo, saj je bil dolga desetletja v lasti Aleševega dedka. Kopalniški pult je izdelan iz stare preše, nad njim pa se bohoti ogledalo z okvirjem, ki je nastal iz starih tramov. Za garderobna vrata pa je mojster prevozil kar 250 kilometrov, saj jih je našel ob vznožju kraškega roba.

S tem pa zanimivih zgodb še zdaleč ni konec. Na primer jedilna miza je kombinacija industrijskega podnožja in stare preše, na kateri so dobro vidni znaki obrabe poda, ko so z motikami prekopavali grozdje, tropine. Klubska mizica pa ima nenavadno podnožje. »Popoldne sem peljal taščin avto na popravilo, kjer je pred hišo pri mehaniku ležala  avtomobilska dvigalka. Bila mi je všeč, zdela se mi je zanimiva, vzel sem jo domov in potem je nastala mizica,« pripoveduje Aleš, ki nas za konec povabi še v klet. Tam ima razstavljene nekatere svoje izdelke, kot sta ‘mehanizem miza’ in 280 kilogramov težka ‘miza bratstvo’, ki sta v celoti narejeni iz recikliranih materialov. Vsaka zase je nekaj posebnega, obe pa dokaz, da si vsak še tako neobetaven odsluženi predmet zasluži drugo priložnost.


Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Direktorat za lesarstvo.

Fotografije: Mateja Košir, Aleš Belšak

Prejšnji članekLes v glavni vlogi in v več oblikah
Naslednji članekOjster: ostrina jekla in lepota slovenskega lesa
Avatar photo
V televizijski oddaji Ambienti se pogovarjamo o lepih prostorih, zanimivih detajlih, navdihujočih vrtovih in sodobnih tehnologijah gradnje.
0 komentarjev
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje