V Aljaževem stolpu je bilo nekoč tudi pohištvo: Najvišje ležeči ambient v Sloveniji

Čeprav Aljažev stolp na vrhu Triglava ves lep in obnovljen že spet opravlja svoje osnovno poslanstvo (nudi zavetje planincem in je hkrati simbolni branik slovenstva), še kar buri našo domišljijo in nam poraja kupe vprašanj. Nenazadnje je moralo miniti dolgih 123 let, da smo dobili edinstveno priložnost, pokukati vanj kar v dolini. Ekipo oddaje Ambienti je, na primer, zanimalo, ali je bilo v njem nekdaj tudi kaj pohištva?

0

Še preden razkrijemo odgovor na to vprašanje, se vrnimo čisto na začetek zgodbe, torej k načrtom za ta imenitni stolp, ki je bil v času postavitve tudi najvišja zgradba v vsem slovanskem svetu. Zanimivo je, da načrti zanj sploh ne obstajajo, strokovnjaki so jih iskali v arhivu, a so ostali praznih rok.

»Jakob Aljaž naj bi v župnišču kar na tla narisal krog, toliko, da je nekako ocenil, koliko naj bi bila stavbica velika. Potem pa je svojemu prijatelju Antonu Belcu, ki je izdelal stolp, bojda kar takole naročil: ”Usedi se na stol in v višini oči naredi prvi niz oken, nato vstani in spet v višini oči naredi drugi niz oken.” To pa zato, da bi ljudje lahko v sede in stoje gledali skoz ta okenca,« pripoveduje mag. Gorazd Lemajič, strokovni sodelavec iz Narodnega muzeja Slovenije.

Nora ideja

Kleparskemu mojstru Antonu Belcu se je ideja o stolpu zdela čisto nora, a ker je vedel, da gre za slovenstvo, je stolp izdal zastonj. In sicer tako dobro, da je vsa ta leta ostal čvrst in stabilen. Temeljito je premislil, kakšne materiale bo uporabil in na kakšen način jih bo sestavil skupaj, kar je v svojih zapisih omenil tudi Jakob Aljaž.

»Pločevina, ki jo je izbral, je še enkrat močnejša, kot so jo takrat uporabljali za kritje streh. Je tudi zelo močno pocinkana. Med samo prenovo smo izmerili debelino cinka in je ta do šestkrat debelejša, kot jo dobimo pri današnjih standardnih postopkih cinkanja. Takrat je bila uporabljala standardna pločevina za kritje streh debela 0,6 milimetra, pri Aljaževem stolpu pa je ta 1,2 milimetra,« opisuje dr. Martin Kavčič, vodja projekta obnove stolpa.

Skromna oprema

Seveda kot vsak ambient tudi Aljažev stolp ni bil povsem prazen, ampak so ga skromno opremili. Tako so bili v njem trije trinožniki, samovar (kovinska posoda za segrevanje vode), barometer, termometer, potem je bilo tudi nekaj špirita, da so si lahko planinci skuhali čaj. »Bila je tudi spominska knjiga, v katero so se ljudje vpisovali, ko so prišli na vrh Triglava, in pa panorama, Perhartova panorama, po kateri so se lahko ljudje orientirali, ko so gledali skozi okenca, da so videli, kje je kakšen hrib. In ti hribi so bili tudi imenovani,« našteva Lemajič.

Najbolj so trpela vrata

Tekom desetletij je ta oprema izginila, sam Aljažev stol pa doživel in preživel marsikaj. Izračunali so, da je vsako leto v njegovo zastavico udarilo povprečno 11 strel, pečat na njegovi zunanjosti pa so pustili tudi planinci. Pozimi, ko je bil stolp včasih popolnoma zameden s snegom, so ga iskali in nenamerno poškodovali s cepini in derezami. Veliko jih je tudi plezalo nanj, da bi dosegli večjo višino, zato so se dogajale udrtine na strehi, deformacije pri okencih, kamor so stopali, da bi si pomagali pri plezanju, zlasti na vratih pa so puščali svoje podpise in nalepke.

»Stolp je bil vsakič, preden je dozorel do tiste dobe, da so ga Prijatelji Triglava obnovili, poln nalepk, podpisov. Najbolj so trpela običajno vrata. Ta so bila praktično z notranje strani nerazpoznavna. Vedno, kadar je šlo za to obnovo stolpa, so stolp najprej dodobra ostrugali vsega tega, kar se je nabralo, in šele potem so se lotil barvanja,« pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Med letošnje temeljitejšo obnovo stolpa so s pločevine odstranili kar 18 plasti barve, obnovili so deformiran obod in streho, pričvrstili razrahljane zakovice, pri čemer so se trudili ohraniti čim več originalnih prvin. Nepričakovano so odkrili tudi prvotni napis »Aljažev stolp«, ki je bil prva slovenska beseda v tistem času. Vse koče, ki so bile takrat okrog Triglava, so bile namreč nemške ali pa avstrijske.

»Dejansko smo pa pri stolpu skušali ohranit vsak element posebej, stolp kot celoto. S samo prenovo smo kar dobro uspeli, ker dejansko ni elementa, ki bi bil v celoti zamenjan.« Izjema je streha, in pa zastavice, ki so bile zamenjane v 60. letih prejšnjega stoletja. »Še posebej za streho smo mislili, da jo bo potrebno spet zamenjati, vendar se je izkazalo, da je še kljub temu v precej dobrem stanju in smo tudi to ohranili. Se pravi vsi vijaki, vsa osnovna konstrukcija, ves plašč dejansko ohranjamo tak, kot je,« zagotavlja Kavčič.

Spoštovanje in srčen odnos

Zdaj, ko je obnovljen stolp zopet na svojem mestu, je naša naloga, da z njim ravnamo še lepše, kot smo doslej. Najbolje z odnosom, ki ga je postavil Jakob Aljaž, kar pomeni, da v gorništvo vnesemo manj hipnih, trendovskih zadev. Ko pridemo vrh Triglava, si vzemimo čas, razmislimo, zakaj je stolp sploh bil postavljen, in bo doživetje popolnoma enako globoko, kot če bi splezali nanj, vrezali v pločevino svoje ime ali okrasili vrata z nalepko.

»To je spomenik državnega pomena, ki po vseh normativih, zakonodaji in po nenapisanih pravilih zahteva diskretnost, spoštovanje in en srčen odnos,« opozarja Hodolin.

Fotografije: Vizualist, Oto Žan, ZVKD