Ob vzpenjajočem se dovozu, ki vodi do Gluščeve domačije, nas najprej pozdravi brenčanje čebel, ki se zbirajo v panjih, zloženih v zavetju kozolca toplarja. Mehko zavita pot vodi vse do lično prenovljene kmečke hiške, odete v barve življenja.

Jožica in Miro Gruden sta nekoč živela v stanovanju na Vrhniki, nato sta pred dvema desetletjema v vasici Goljek v bližini Trebnjega podedovala domačijo, na kateri ponosno stoji več kot sto let stara hiša. “Gluščeva domačija imenujemo to kmetijo. Kot otrok sem hodila sem k staremu očetu na počitnice in me na to vasico vežejo lepi spomini. Ko je umrl stari oče, je hišo podedoval moj oče, ki pa ni živel tukaj,” pripoveduje lastnica. Tako je zapuščeno stavbo v dolgih letih samote vidno načel zob časa.

Po očetovi smrti je domačija pripadla Jožici. Z Mirom nista prav nič oklevala, ali bi staro stavbo podrla in tam postavita novo, ali pa jo raje obnovila. “Če se vozimo po vaseh, je takšnih hiš vedno manj. Zato mladim vedno govorim, ne podret starih hiš, ker se potem ne da več postavit enakih,” poudarja lastnica. Tako sta se kmalu lotila obnove stare kmečke hiše.  

Z lastnimi rokami

Mojstrov, ki bi se strokovno lotili čiščenja in obdelave sten, nista našla, zato je Miro vzel vajeti v svoje roke. Prebral je obilo literature o obnovi starih stavb. “Omet je že odpadal, zato sem ‘olupil’ celo hišo. Ugotovil sem, da je južna stran zgrajena iz hrastovih tramov, med katere so zazidani kamni, za vezivo pa je uporabljena zemlja. Preostali zidovi na vzhodni, zahodni in severni strani, so debeli tudi po 60 centimetrov, sezidani pa so iz kamna ter mešanice ilovice in laporja, ki sta značilna za tukajšnji teren,” pojasnjuje Miro.

Težav z vlago v stenah ni bilo, saj so mojstri na vasi pred več kot stoletjem gradili zelo premišljeno. “Robove stranic in del severnega dela hiše prekriva zemlja. Tako se stavba poleti ne pregreva, pozimi pa zidovi oddajajo akumulirano toploto.” O prednji, južni strani hiše pa lastnik razkrije, da jo v poletnih mesecih greje sonce, nato se toplota, uskladiščena v kamnih, ohrani skoraj vso zimo. “Malo zakuriš v peči in je toplota hitro spet tu.”

Podobno kot zunaj je tudi notranje stene lastnik v celoti postrgal in jih obložil z armirano fasadno mrežico ter obdelal s peščeno-apnenim ometom. Pročelje je popleskal z mineralno barvo v odtenku toplega sonca, notranje stene pa z umirjenimi, svetlejšimi toni. 

Skozi veličastna vrata

Tloris stare stavbe je ostal enak kot prej. Mogočni portal, ki ga sestavljajo okvir iz črnega apnenca in težka lesena vrata, nas popelje v domačno vežo, iz katere se prehaja v tri prostore: štiblc oziroma majhno spalnico, veliki osrednji prostor s kmečko pečjo in z masivno mizo, naravnost pa še v kuhinjo s štedilnikom na drva in kuriščem kmečke peči. Kuhinja je povezana še s kopalnico, ki sta jo lastnika zasnovala v prostoru, kjer je nekoč bila špajza.

Dom zakoncev Gruden je skrbno opremljen. “Kmečko peč, ki jo imava v velikem prostoru, je obnovil pečarski mojster. Ohranila sva vso staro pohištvo: nočna omarica v spalnici, predalnik v veži, mentrga in velika miza – vse to je bilo že v hiši,” našteva lastnica. Hvaležno pripomni, da je veliko opreme dobila od sovaščanov, ki so vedeli, kako dragoceno je zanjo pohištvo, v katerem je ujeta patina časa.

Med mogočnimi drevesi

Tudi okolica doma orisuje obrise nostalgičnih časov. Domačijo obdajajo vinograd in travnik, na katerem rastejo stare visokodebelne hruške in jablane, po hiši se vzpenja divja trta. Bajer pod lipo, ki jo je letos pokosilo neurje, je nekoč služil kot vodno zajetje za napajanje živine, danes pa v njem plavajo ribe. Na parceli so tudi manjši čebelnjak za hišo, kapelica in kozolec ob uvozu na domačijo. “Tega so predniki postavili leta 1915, letnica se vidi v glavnem stebru, ob njegovi 100-letnici sva mu z možem priskrbela novo obleko. Ohranila sva, kar je bilo dobrega, dotrajan les pa zamenjala,” pojasnjuje Jožica. Spremenila se je tudi namembnost kozolca. V njem ni več žita in sena, temveč je spodaj prostor za zajčke, zgoraj pa za spanje.

O življenju na stari domačiji, kjer se zdi, da čas teče počasneje, Jožica razkrije, da bivanje poraja posebne občutke. “Več kot stoletje stare stene in vsi predmeti v hiši imajo svoj čar. Že če se o njih pogovarjamo ali če v prostorih zapojemo, se hiša napolni s posebno energijo. Zato povem vsakomur: kjer imaš korenine, tam moraš živeti,” še razodene lastnica dolenjske domačije.  

Fotografije: Miro in Jožica Gruden, Jasna Marin