Iva in Valerije Čarman ni treba posebej predstavljati. Ivo je legenda slovenskega smučarskega teka in olimpijec, oba pa poslovneža, svetovljana in dobrodelneža. Živita v vasici Sveti Duh pri Škofji Loki, njuno stanovanje v družinski hiši, ki si jo delita s taščo, pa je pravi svet v malem. Napolnila sta ga s spominki s svojih potovanj po celem planetu.
Zgodba hiše zakoncev Čarman je dolga. Stavba izvira iz 19. stoletja, Ivova starša pa sta jo podedovala od tete. Ker je del družinske zgodovine in dediščine, je nista želela podreti, pač pa sta se lotila prenove, ki je trajala le rekordne tri mesece, čeprav je od stare hiše ostalo samo okostje, vse ostalo so naredili na novo. Na vprašanje, kako sta se lotila dela in kakšne zadolžitve sta imela eden in drugi, Ivo z nasmeškom odgovarja: »Hja, ko mi je Valerija kupila 5 parov rokavic, sem takoj vedel, kaj me čaka. Tri mesece sem bil praktično od pol šestih zjutraj do desetih zvečer tukaj gor.« Sicer pa sta točno vedela, kaj si želita, njun cilj je bil funkcionalen dom z visokimi stropi, čim manj vrati, skratka, da hiša služi njima in ne obratno.
Najdragocenejša je plamenica
Ob sprehodu skozi hišo hitro opazimo različne talne obloge, tako je denimo v dnevni sobi ena vrsta parketa, v njuni spalnici druga, v tretji sobi pa zelo starinski pod. »Tisti starinski pod sva z namenom pustila tu, ker ga je oče naredil leta 1955 in nisem imel srca, da bi ga dal ven in skuril. To je en tak detajl v hiši … Ko bodo nasledniki v tej hiši živeli, bodo vedeli, zakaj je tak pod,« pojasnjuje Ivo in nas popelje še skozi druge prostore. Poleg prostorne dnevne sobe s kuhinjo, spalnice in kopalnice je tu še spominska soba, v kateri je obilo njegovih medalj in spominkov. Največjo vrednost med vsemi njimi pa ima zanesljivo plamenica, s katero je Ivo leta 1984 pritekel na olimpijski štadion in ki je prižgala olimpijski ogenj.
Spominki s potovanj
Pri Čarmanovih je zanimivo tudi to, da ne jesta vedno za jedilno mizo, temveč si velikokrat, utrujena od vsakodnevnih obveznosti, večerjo privoščita kar v postelji v spalnici. Doma se namreč želita počutiti zares domače. Tako ju obkrožajo tudi predmeti, ki sta jih prinesla s številnih potovanj, denimo azteški koledar, povodnji konj, ki sta ga kupila v Casablanci, sloni iz vsake celine, kipci iz obsidiana iz Mehike … Imata pa še babičin šivalni stroj iz častitljivega leta 1855 in številne druge stvari, ki nimajo toliko materialne, temveč čustveno vrednost.
Junaki 3. nadstropja
Med njimi so na primer številna pisemca, risbice in zahvale junakov 3. nadstropja, ki jima posebej toplo ogrejejo srce. Junaki 3. nadstropja so namreč otroci, ki se zdravijo ali so se zdravili na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani in ki jih zakonca obiskujete že več kot dve desetletji. In obljubljata, da dokler bosta v formi, bosta to tradicijo nadaljevala.
»Midva bi bila najbolj vesela, da bi naju enkrat poklicali in rekli, da ne. Ker to pomeni, da ne bi bilo nikogar več na oddelku, da so se vsi se pozdravili. Ampak na žalost to pač ni tako,« pravi Valerija in zaključi z mislijo, da se ljudje rodimo z razlogom in da ne živimo samo zase. »Najino vodilo je, da bi vsak zdrav človek moral enkrat stopiti na ta oddelek. Vsi mi, ki mislimo, česa nimamo, kaj nujno potrebujemo, kaj za življenje je nujno… Čisto nič, razen zdravja, samo to je osnova, ki jo rabimo za življenje.«
Fotografije: osebni arhiv, Ambienti
