Hiša, umaknjena globoko v breg, stoji na mestu nekdanjega kozolca toplarja. Je praktična, energetsko učinkovita in 4-članski družini ponuja zdravo in kvalitetno bivalno ugodje.
Hišo je načrtoval arhitekt Matej Gašperič, njena investitorja pa sta bila s svojimi željami zelo racionalna, osredotočena in natančna. Želela sta hišo,ki je prežeta z naravo, kjer se bivanje znotraj in zunaj prepleta. Hkrati pa ni smela biti prevelika in proračun ne previsok.
»Želela sta tipično enodružinsko hiško. Bivalni prostori povezani, potem otroške sobe, spalnica, ena kopalnica. Tudi sorazmerno skromno, predvsem pa racionalno. In želela sta si, da je to bivanje znotraj in zunaj povezano. Da lahko, ko je lepo vreme, ta tok bivanja teče nemoteno, pa da tudi v slabem vremenu vidiš ven,« se začetkov sodelovanja, ki je bilo vse skozi zelo prijetno, spominja arhitekt.
Da je hišo pomaknil tako močno proti bregu, da se nanj skorajda naslanja, ni naključje, saj gre za poplavno področje. Na ta način so dvignili nad mejo večstoletnih vod ter hkrati omogočili, da lahko tudi iz nadstropja stopiš ven na breg. »Tako da jaz tej hiši v hecu pravim ‘hiša z dvema pritličjema’. Iz obeh nadstropij lahko stopiš na travo.«
Objekt ponuja 135 kvadratnih metrov bivalne površine in je grajen iz naravnih materialov. Lesen skelet z vidnimi nosilci, oljenimi na belo, z zunanje strani obdaja macesnova fasada, ki so ji pri vhodu dodali lesen križ v počastitev nekdanjega toplarja.
Notranjost je obdelana z ilovnatimi ometi, ki odlično uravnavajo vlago in zaradi zaobljenih robov interjerju dodajo mehkobo. V pritličnem delu je zelo odprta, med vhodom in dnevnim prostorom denimo stoji le kubus, ki prehod iz notranjosti v zunanjost ohranja pretočen, pa vendar zaprt.
»Tukaj si nismo želeli nekega utesnjenega vhoda, ker vhod je le element, ki te sprejme v hišo in ki te tudi pospremi, ko odhajaš ven. Želiš si ga ločenega, pa ne ločenega, tako da smo tukaj prvič uporabil zasnovo mehke predelitve, da je to ločen prostor, pa kljub temu enovit,« pojasni arhitekt, ki je poskrbel za presenečenja v vsakem prostoru doma.
Mimo kuhinje z manjšim kuhinjskim otokom in izstopajočo nišo z lesenimi drsnimi vratci, za katerimi je izkoriščen vsak najmanjši centimeter prostora, se povzpnemo v nadstropje, kjer nas najprej pozdravita pisarna in knjižnica na hodniku, v nadaljevanju pa očarajo kopalnica in otroški sobi.
»Posebnost otroških sob je ta, da gre v bistvu za samo eno sobo, ki jo ta trenutek deli modularna omara. Tega je se spomnila moja sodelavka, takrat ko smo oblikovali pohištvo, da ta prehod med sobama zasnuje v obliki hiške in je ena glavnih igralnih točk za otroka. Ko pa bosta nekoč toliko zrasla, da bosta želela vsak svojo intimo, ni treba ničesar podirati, nič spreminjati. Dejansko mizar naredi še preostali kos, ki je že zrisan, se ga vtakne noter in sta sobi ločeni,« pojasni arhitekt in doda, da tako otroški sobi kot kopalnica izkoriščajo strešna okna, izpeljana do tal. Zanje je značilno, da v primerjavi s fasadnimi okni dajo kar dvakrat več svetlobe, poleg tega lahko otroka tudi med igro na tleh vidita ven. Prav razgled in obilica naravne svetlobe pa sta po mnenju načrtovalcev kakovostnih prostorov eden ključnih elementov bivalnega ugodja.
»Ljudje preživimo zelo veliko časa v notranjosti. Zadnje raziskave pravijo, da Evropejci celo 90 odstotkov. Ko si star 50 let, pomeni da 5 let preživiš zunaj, vse ostalo je znotraj. Doma preživimo 2/3 tega časa. Zaradi tega je res pomembno, da nam dom nudi tisto kakovostno okolje za bivanje,« opozarja Neža Močnik iz VELUX Slovenija ter nadaljuje z naštevanjem štirih parametrov kakovostnega doma. Prvi je toplotno ugodje, ki ga čutimo na lastni koži in ga dosegamo s primerno izolacijo ovoja stavbe, pravilno izbranimi toplotnimi karakteristikami oken in s preprečevanjem pregrevanja ob pravem času na pravi način.
Drugi je akustika, ki pomeni, da v domu ne zaznavamo hrupa, medtem ko je tretji – svež zrak – nepogrešljiv za naša pljuča. »To je tisto, kar ljudje vdihnemo vsako sekundo in je pomembno, da je zrak, ki ga dihamo, čim manj onesnažen, kar pomeni da nima primesi, raznih lepljivih organskih spojin, ki jih oddaja pohištvo ali materiali, barva …«
Potem pa je tu še dnevna svetloba, pomembna za vizualni del našega življenja, torej, da lahko beremo, pišemo, kuhamo … ima pa tudi nevizualni učinek oziroma uravnava našo notranjo biološko uro. »Uravnava jo s tem, da zjutraj, če smo izpostavljeni močni, bolj intenzivni svetlobi, se naše telo zbudi, in ponoči, ko gremo spat, moramo imeti temo. Ta nivo osvetlitve se mora zmanjšati.«
Kot pravi načrtovalka kakovostnih prostorov Neža Močnik je obiskana hiša po zaslugi velikih okenskih površin dober primer zdravega doma. V dnevno-bivalnem prostoru je panoramska stena z južno svetlobo, ki dobro osvetljuje kuhinjski pult, tu sta ozki okni, ki lovita svetlobo na stopnišču in v spalnici, v pisarni na hodniku pa je veliko okno, obrnjeno proti zelenemu bregu na severu. Delovno mizo tako obliva razpršena, nedirektna svetloba, idealna za pisarniška opravila.
»Potem pa pridemo na drugo stran, kjer so otroške sobe. Če bi gledali merilo otroških sob in velikosti okna, bi lahko rekli ”Morda je pa to okno celo malo preveliko”. A ima funkcijo. Ena funkcija je že ta, da poveča stojno višino, da doda uporabnost. Okna se spuščajo oziroma začnejo od parapeta navzgor, kar zopet poveže uporabnika, otroka z zunanjim svetom. Imajo možnost zatemnitve, imajo možnost preprečevanja pregrevanja, kar je tudi zelo pomembno,« našteva in se dotakne tudi kopalnice, ki ji pravi kar budilka. »Zakaj? Ker je okno postavljeno pred umivalnik. Ni ogledala, je okno. Ko se postaviš pred umivalnik, imaš pred seboj verjetno vsaj nekih 1000 luxov, to je pa tista vrednost, ki zbudi človeka.«
Pri VELUX-u, kjer so specialisti za strešna okna, opozarjajo, da je najbolje svetlobo, prezračevanje in druge elemente kakovostnega bivalnega okolja načrtovati že v idejni fazi projekta. Sami uporabljajo program VELUX Daylight Visualiser, s katerim je možno preveriti količino in razporeditev svetlobe v prostoru ter ugotoviti, ali jo bo dovolj ali premalo.
Študija oken v otroški sobi. Odločili so se za možnost št. 3. Vir: VELUX
»Podobno se je zgodilo tudi v tem primeru pri otroških sobah, kjer smo preverjali, ali je eno okno dovolj, kaj dobimo če postavimo dve okni, kaj dobimo če naredimo ta niz okna nad oknom. Ker konec koncev je treba vedno poiskat tisto pravo sorazmerje, da je učinek pravi in da tudi cena temu nekako odgovarja,« zaključuje strokovnjakinja.
Arhitektura: Biro Gašperič
Fotografije: Miran Kambič, Žan Gašperič
Sponzorirana vsebina
