Obstajajo hiše, ki v svojem bistvu nosijo zgodbe. Ne zgodbe o arhitekturi, materialih ali potezah načrtovalcev, temveč zgodbe o življenju, ki se v njih naseli. Ena takih je hiša za bralce, ki jo je v Ljubljani prenovila arhitektka Meta Kutin. Na prvi pogled nič posebnega – hiša, kakršnih je veliko, z nedavno obnovljeno fasado in okni, skorajda nevpadljiva. A za njenimi vrati se odpira svet, v katerem ima knjižna zbirka status srčnega organa doma in kjer prostor ne skriva, da je zasnovan za ljudi, ki berejo, ki živijo z besedami in ki si želijo, da se njihova notranja krajina odrazi tudi v bivalnem okolju.
Naročniki, štiričlanska družina, niso hrepeneli po arhitekturnih spektaklih. Njihova želja je bila preprosta, a zahtevna: ustvariti interjer, ki bi bil funkcionalen, topel in domač, a hkrati dovolj odprt, da bi sprejel njihovo rastočo knjižno zbirko. Knjige niso dodatek, niso dekoracija – one so bistvo. Kutinova je to razumela intuitivno. Namesto da bi se odločila za sterilno minimalistično zasnovo, je prostor prepustila knjižnim policam, ki se nizajo ob stenah kot tapiserije. Vsaka hrbtenica knjige postane barvni poudarek, vsaka zbirka zgodba, ki daje prostoru svoj značaj.
Toda v resnici ne gre le za knjižnico, ki se je razlila v hišo. Gre za način, kako prostor omogoča življenje. Stara hiša je bila razdrobljena, polna manjših sob, hodnikov in vrat, ki so prekinjali tok bivanja. Z nekaj navidez majhnimi potezami – odstranitvijo odvečnih prečk, premišljenimi preboji nosilnih sten, dolgimi pohištvenimi linijami – je arhitektka ustvarila občutek pretočnosti. Kuhinja, jedilnica in dnevna soba so se povezale v enoten bivalni prostor, kjer družinsko življenje teče brez ovir. V nadstropju je podobno: spalnica, garderoba in delovni kotiček so povezani, a ne izgubijo intime. Arhitektura tu ni avtoritarna, temveč demokratična – ne vsiljuje načina bivanja, ampak ga omogoča.
Posebna pozornost je namenjena detajlom, ki se zdijo na prvi pogled nepomembni, a prav ti ustvarjajo občutek domačnosti. Klopi ob oknih, ki vabijo k sedenju in branju, svetloba, ki mehko pada na knjižne police, leseni furnir, ki objame hladne odtenke sive in modre. Tudi keramika, skrbno umeščena kot barvni poudarek, je več kot dekoracija – je znak, da prostor dopušča igrivost, da ni ujet v resnobnost. Pri tem ne gre za razkošje, temveč za kulturo bivanja, ki se izraža skozi premišljene, skorajda nevsiljive poteze.
In potem je tu čas. Projekt je bil zaključen že leta 2019, a šele pet let pozneje je bil dokumentiran. Pandemija je odložila fotografsko predstavitev, kar se je izkazalo za darilo. Hiša je medtem živela, dihala s svojimi prebivalci, se prilagodila njihovim navadam in željam. Knjige so se množile, prostori so se udomačili, materiali so se vpisali v vsakdan. Ko so končno prišle fotografije, niso ujele sveže polirane praznine, temveč dom, ki je že preizkusil samega sebe. In prav to je morda največji kompliment arhitekturi: da se njena vrednost pokaže šele skozi čas, da se ne utrudi, temveč se poglobi.
Hiša za bralce je zato več kot interjer. Je razmislek o tem, kaj pomeni dom. Ne kot kulisa za življenje, ampak kot sopotnik. Prostor, ki ne zahteva pozornosti, temveč jo nežno usmerja; ki ne sili v reprezentativnost, temveč gradi intimnost; ki ni zaključen objekt, ampak odprta knjiga, v katero prebivalci vsak dan dodajajo nove strani. Njena lepota se skriva v tem, da ostaja odprta za življenje, za rast, za spremembo – in da v njej besede in prostori dihajo v istem ritmu.
Arhitektura: Meta Kutin
Fotografije: Janez Marolt
