Pachamama: sonaravni center na križišču kultur

Zgodba Pachamame, multikulturnega eksperimentalnega parka v Slovenskih goricah, se je začela pisati pred 25. leti. Sprva je ob hiši nastala klopca ljubezni, sledili pa so najrazličnejši kotički, kot so bambusov gozd, indijanska savna in svojevrsten rastlinjak iz odpadnih gum.

0

Delovni zagon za meditativni center je Dhiraj dobil, ko sta se zbližala z Luz, indijanko iz Peruja, ki je danes njegova žena. Luz se spominja njunega prvega, usodnega srečanja: “Moj brat je tu živel pred mano; jaz sem prišla na obisk in Slovenija mi je bila zelo všeč: taka lepa, mala, s prijaznimi ljudmi. Počutila sem se kot doma.” Med avtostopom po Sloveniji je spoznala Dhiraja, ki ji je ustavil; prijetno sta pokramljala in se poslovila. Po šestih letih sta se spet našla in od takrat sta neločljiva.

Njuna hiša je z leti rasla in danes obsega kar triintrideset različnih kotičkov, struktur in zgradb, ki jih dopolnjujejo. “Kakor se je naše mišljenje spreminjalo, ko smo se spoznavali z novimi tehnikami gradnje, tako se je spreminjala tudi hiša. V začetku je imela čisto klasično demit fasado, ko pa smo videli, da obstajajo tudi drugi, naravni materiali, pa se je začela spreminjati. In zadnji del je recimo čisto ekološki, grajen s slamnatimi balami, ometan z glinenimi ometi,” pove Dhiraj. “Zanimivo mi je bilo videti, ko sem potoval po svetu, kako gradijo v Aziji, kako v južni Ameriki, kako sušijo opeko … Seveda sem kasneje izvedel, da so na isti način včasih delali tudi pri nas, ampak mi smo to pozabili ali pa tega nismo bili deležni. Tako da smo šli skozi vse te faze: poskusili sem graditi s konopljinimi zidaki, slamnatimi balami, nežganimi zidaki …” Hišo so pokrili tudi s streho iz trstike, značilno za angleško podeželje.

V Center Pachamama, kar v kečuanščini pomeni Mati narava, se lahko odpravite na ogled arhitekture in inovativnih gradbenih tehnik; se posvetovati o tem, kako vzgajati sadje in zelenjavo tudi v zimskih razmerah; tu lahko kupite popolnoma naravno kozmetiko ali pa se udeležite katere od bolj spiritualnih delavnic: savnanja v mehiški savni temzcal, meditativnih srečanj oziroma najtežje duhovne preizkušnje, tridnevnega posta v Templju spoznanja. “Prijatelj iz Mehike mi je nekoč rekel, da se duhovnost ne sme prodajati, da mora biti prostovoljna. To se mi je zdelo tako pristno. V današnjem času je namreč za duhovnost potrebno plačati toliko denarja, kar pomeni, da tisti, ki nimajo, nimajo dostopa do duhovnosti. Ampak le-ta bi morala biti zastonj, saj gre za znanje naših prendnikov,” o načelu delovanja Centra Pachamama, ki se vzdržuje zgolj na bazi prostovoljnih prispevkov, pove Luz.

Poleg indijanskih izročil in prleških rokodelskih znanj pa je na tem majhnem posestvu zelo občuten tudi azijski vpliv. Sin Osho je namreč velik navdušenec nad kung-fujem, udeležil se je tudi že tečajev v šaolinskem templju.

Sprva sta z Dhirajem veljala za posebneža, ekscentrika, a Luz poudari, da je odziv obiskovalcev enkraten: “Pred dvajsetimi leti, ko si omenil ekološko, naravno, bio, brez pesticidov, so se vsi smejali. Deset let nazaj morda tudi. Pred petimi leti pa so ljudje ugotovili, da je ekološko, naravno in bio v resnici fantastično in da deluje. Zdaj smo moderni; zdaj k nam vozijo avtobusi navdušencev in somišljenikov. Tako da mislim, da je lepo, če imaš sanje. Ne pričakuješ nič, ampak delaš.” Njuna strast in zagnanost k njima prikliče veliko obiskovalcev in prostovoljcev. “Najbolj mi je všeč, ko vsakdo zase najde nekaj pozitivnega. Nekomu je všeč arhitektura, nekomu meditacija, nekomu, predvsem moškim, so všeč delavnice. In tako veš, da so ti ljudje pri nas našli delček sebe,” še zaključi Dhiraj.

Fotografije: Pachamama

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *