Slovenci od nekdaj radi obiskujemo Trst. Nekoč zaradi kavbojk in kave, danes zaradi hrane in privlačnega, živahnega obmorskega vzdušja ter bogate kulturne ponudbe. Vse več se jih tja tudi seli, v naši oddaji smo imeli priložnost spoznati že kar nekaj njihovih domov. Tokrat smo se ustavili v večstanovanjski meščanski hiši, kjer je nekoč živel znani italijanski pesnik in pisatelj Umberto Saba in je prenova enega od stanovanj potekala pod taktirko slovenske arhitektke.
Zgodovina stavbe, v kateri je stanovanje prenavljala arhitektka Ana Gruden, je zelo zanimiva. Ne samo zaradi tega, ker je v njej živel italijanski pesnik in pisatelj Umberto Saba, ampak tudi zaradi bližine trenutno najmočnejšega gledališča v Trstu, Teatra Rossetti. Pred prenovo je bila stavba obnovljena v smislu fasade, strehe, stopnišča in dvigala, medtem ko je bilo stanovanje potrebno kompletne prenove. »Vse inštalacije, parketi, stene … Izhodišče je bila kompletna prenova. Zame, glede na to, da je hiša historična, na čim bolj spoštljiv način prenove staro-gradnje,« pove arhitekta.
Stanovanje obsega dobrih 80 m2, vendar zaradi visokih stropov, kar 3,3 m, deluje večje. Občutek prostornosti mu dajejo tudi ogledala in premišljeno zastavljen tloris, ki ohranja zračnost in prehodnost.
»Meni je zelo všeč, če je možnost povezave med spalnico in kopalnico. Prav tako se mi je zdelo vredno narediti čim večjo dnevno sobo, zato sem kuhinjo dala v prehodni del in jo naredila v zlati barvi, da je vseeno malo bolj prijetno, ko greš mimo nje,« opisuje in dodaja, da se je ponudila tudi možnost izvedbe dveh vhodov, kar je s pridom izkoristila. V manjšem delu stanovanja je trenutno pisarna s kopalnico, možno pa je tudi prespati na podestu.
Pri opremi se ni bala kombinirati različnih materialov, vzorcev in barv, ki izvirajo iz spomina na njeno otroštvo. »Pri vseh prenovah vedno rečem: stvari, ki so fiksne v stanovanju, kot so parket, vrata in keramika, naj bodo kakovostne. Drugo je lahko glede na finančno stanje naročnika. Tukaj me je inspiriral spomin na mojo babico, ki je živela v hiši, narejeni v 50. in 60. letih preteklega stoletja. Takrat je bila po navadi vsaka soba druge pastelne barve. Pomislila sem, da bi to spet malo oživila in prinesla v prostor. Ta kombinatorika pastelnih barv je bila ena od rdečih niti prenove.«
Številni kosi pohištva so posebni in pripovedujejo zanimive zgodbe. Na primer jedilno mizo, ki je srce stanovanja, je arhitekta uporabila pred 13 leti že pri opremljanju nekega drugega stanovanja. Ko se je lastnik pozneje preselil, je mizo odkupila in zdaj je svoje mesto našla v Trstu. Druga miza je nastala iz starih šivalnih strojev Singer, zelo stara kitajska omarica pa je narejena brez vijakov in ima na vratih prikazane vse letne čase. »Jaz imam rada te kose, ki so starejši od nas, in upam, da nas bodo tudi preživeli. To so kosi z eno posebno izkušnjo in skrivnostjo,« meni arhitektka, ki je za tla v predprostoru uporabila tudi stare ploščice, kupljene pri zbiratelju starih gradbenih materialov.
Na stenah občudujemo številna umetniška dela. Slike Lojzeta Spacala, Roberta Hlavatyja in Jožeta Ciuhe, fotografijo Žiga Koritnika in NUK-a v Ljubljani, bambija Alenke Sotler, medtem ko centralno mesto zaseda Srečko Kosovel. Pika na i pa so svetila, ki so delo arhitektke in oblikovalke Nine Savič. »Pri teh svetilih se mi zdi lepo, ker mreže mečejo sence na prostor in mu dajejo globino. Občutek je kot v baru,« sklene arhitektka.
Arhitektura in fotografije: Ana Gruden
