V Domžalah smo obiskali zelo prijetno in elegantno obnovljeno montažno hišo, ki je nov dokaz, da manj dejansko pomeni več. Arhitekt Mato Blatančić, ki stoji za prenovo, je najprej predlagal rušenje in podiranje prizidkov, šele potem so reorganizirali originalni volumen. Tudi zato se je hiše prijel vzdevek 'hiša padlih prizidkov'.
Montažna hiša je bila zgrajena konec 60. let preteklega stoletja, ravno v času preboja montažnih hiš v sodoben slog. Takrat so po skandinavskem vzoru začeli uporabljati večja okna, celo do tal, ob njih so bile tipične prezračevalne rešetke, gradnja pa je bila kakovostna, premišljena. Ker hiša ni velika, meri samo 120 kvadratih metrov, lastniki pa so imeli drugačne potrebe, so jo skozi leta dozidali tako na vrtni kot na ulični strani, na koncu je imela za 50 odstotkov originalne hiše prizidkov. Takšna je po več kot 40 letih tudi dočakala prenovo.
PRED PRENOVO
»Na začetku smo na listu papirja pregledovali različne možnosti, različne rešitve, da vidimo, kakšen potencial hiša sploh ima.Ni se bilo težko odločiti, da bomo porušili vse prizidke, ker niso ponujali neke kakovosti in tudi niso bili po standardih. Poleg tega smo se odločili, da bi v ta originalni volumen prvotne hiše iz konca 60. let raje umestili vse potrebne prostore, ki jih lastnika potrebujeta,« začne pogovor z Ambienti arhitekt Mato Blatančić.
MED PRENOVO
Pri prenovi je bilo torej veliko rušilnih del. Najprej so odpadli prizidki. Potem so ugotovili, da montažni del ni primeren za sodobno bivanje. Stene so bile skupaj z izolacijo debele zgolj 10 centimetrov. Zato so se odločili, da se poruši vse do plošče zidanega dela hiše, montažni del pa je bil postavljen na novo. Novi leseni del je kopija starega, tako da je hiša danes podobna svoji prvotni verziji. Vsi gabariti, na katerih stoji nova hiša, so ohranjeni v originalnem stanju. Tudi stopnišče, ki vodi do vhoda v hišo, je bilo tu že prvotno.
Ob vstopu v hišo ni nobenega predprostora, po prvih dveh korakih se človek že znajde v kuhinji, ki je v temnejših tonih. Lastnika in arhitekt so si želeli čim bolj odprt in povezan prostor s skritimi hodniki.
Tudi prehod v otroške sobe oziroma otroško krilo je skrit za predelnimi omarami, za skritimi kljukami, tako da naključni obiskovalec ne ve, kaj je na drugi strani.
Krilo za starše je arhitekt umestil v spodnji del hiše, ki je delno vkopan in zato temperaturno stabilnejši. Tu so glavna spalnica, garderoba in pripadajoča kopalnica. »Pravzaprav gre za tak mini starševski apartma,« pove Mato Blatančić in doda, da v tem spodnjem delu hiše ni predelnih sten, razen v kopalnici. Prostor je razdeljen s pohištvenimi elementi, ki so bili narejeni po meri. Poleg spalnice in kopalnice je še delovna soba, ki ima velika okna in pogled na vrtni del parcele. Lastnika sta imela precej izdelano podobo svojega apartmaja, tako da sta se z opremljanjem tega dela hiše v celoti poigrala sama. V kopalnici sta pomanjkanje dnevne svetlobe nadomestila z velikim razkošnim ogledalom in odlično osvetlitvijo. V hodniku sta si zamislila travnato zeleno steno, ki sta jo tudi sama pobarvala. Tapete pa je izbrala gospodarica hiše.
Ker je po rušenju prizidka na vrtu nastalo več prostora, so lahko uredili tudi prijetno teraso. »Poleg tega smo dodali še dodatne stopnice, tako da imamo neposreden stik terase in vrta, da ni treba iti ven na ulico, da bi prišli na vrt,« sklene arhitekt.
Arhitektura in fotografije: Mato Blatančić
