Muzej za arhitekturo in oblikovanje je ob zaključku Plečnikovega leta pripravil razstavo Universum Plečnik, ki reflektira Plečnikovo bogato zapuščino in odstira v javnosti doslej manj izpostavljene teme kulture urbanega prostora. Eden od kustosov razstave je tudi arhitekt dr. Miloš Kosec, sicer eden najbolj pronicljivih arhitektov v slovenskem prostoru, ki poudarja, da Plečnika kot takega ne bi smeli ohraniti v spominu le kot ikone, temveč bi njegove ideje in zamisli morale živeti naprej.
Kaj je po vašem mnenju najpomembnejši prispevek Plečnika v slovenski prostor, družbo?
Mislim, da je v vsaki družbi, ki se je v zgodovini bojevala s provincialnostjo – torej tudi v slovenski družbi, ki jo teži ta problematika majhnosti; vsak dogodek, ki sili izven okvirov, katerih je družba kot taka vajena, priložnost zanjo, da sama sebe premisli. Tak fenomen je v oziru arhitekture in umetnosti Jože Plečnik. Za ustvarjanje si je izbral svoj medij – arhitekturo. Jezik je kot medij recimo zaznamoval identiteto naroda skozi dela najrazličnejših avtorjev, od bodisi Prešerna do Pavčka. Plečnik po drugi strani pa ustvarja s prostorom, jezikom, ki govori mnogo širše kot Prešernova poezija. Njegova prednost je v tem, da je enako lahko razumljen nekomu, ki prihaja z drugega konca sveta, kot tistemu, ki je tu rojen. Plečnikova arhitektura nas uči, da smo lahko obenem specifični in univerzalni. Da imamo nekaj za povedat vsemu svetu, čeprav izhajamo iz specifičnega kraja. Je dober primer, kako ostati sodoben, pa vendar se razlikovati od drugih. V resnici se mi zdi, da je Plečnikova arhitektura morda za 21. stoletje še bolj relevantna kot za 20. stoletje, v katerem je ustvarjal, a je vse premalo reflektirana.
Kakšna pa je razlika med Plečnikovo vizijo Ljubljano in njeno današnjo podobo?
Na prvi pogled se zdi, da ima današnja Ljubljana veliko vzporednic s Plečnikovo. Ljubljana je neke vrste nadaljevanje Plečnikovih vizij iz 20. in 30. let minulega stoletja. A globlje kot gledaš, bolj spoznaš, da gre v resnici za dva diametralno nasprotna pogleda na to, kaj mesto v resnici je. V omenjenih letih je bil Plečnik arhitekt, ki je poučeval na fakulteti, hkrati pa uresničeval naloge, ki jih je dobival od občine. Še pomembnejše pa so njegove naloge, ki jih je artikuliral sam, brez naročil, in nato z njimi prepričal občinske veljake. S tem je narekoval tempo in način preobrazbe Ljubljane iz dokaj arhaične in zaspane provincionalne tvorbe v sodobno, moderno mesto. Pri tem imam v mislih njegova dela, kot so Žale, Novi magistrat (ki ni bil zgrajen), ljubljanska tržnica. Če Plečnik teh del ne bi sam zasnoval in zrisal, ne bi nikoli nastala, vsaj ne v takšni obliki. Plečnik ni bil le arhitekt, ki je izpolnjeval dane naloge, temveč je nalogo kot tako preoblikoval in spremenil v nekaj novega. Tržnice recimo niso velika dvorana, v kateri lahko ponudniki razstavijo svoje izdelke, temveč so postale obrečna ureditev, ki nima le trgovske funkcije, temveč ponuja tudi kakovostne javne in poljavne prostore. Ti še dandanes spreminjajo odnos mesta do reke. Ugotavljam, da se dandanes Ljubljana, čeprav po črki sledi Plečnikovemu duhu, razlikuje od njegovega načina prenove in dozidave. Plečnikov javni prostor je bil neprimerljivo bolj ambiciozen in odprt vsakomur. Oblikujejo ga zidovi na različnih ravneh, pa navezava na kontekst mesta in njegove zgodovinske vzporednice. Plečnikove ambiente je zelo težko privatizirati, izolirati, ograditi ali morda celo zaračunavati uporabo, torej z njimi narediti to, kar se danes včasih dogaja z javnim prostorom v prestolnici. Prav zato so Plečnikova dela tako ljuba mladim in otrokom, ki se v njihovi bližini radi zadržujejo. Njegovi javni prostori so privlačni, vabijo mimoidoče, da jih z veseljem odkrivajo. So prostori igre in fantazije. Kot take pa jih je težko nadzirati in zaračunavati. Sodobna Ljubljana pa je po drugi strani postala prostor, kjer, če nimaš dovolj globoke denarnice, niti bivati ne moreš. Pomembno se mi zdi, da Plečnik ne postane le ikona, češ, da o njem vse vemo, ampak da njegovo razmišljanje znamo prenesti tudi v aktualno situacijo.
Stanovanjska kriza je tudi danes pereča problematika. Je imel morda Plečnik kakšne rešitve, vizije za stanovanjske prostore v Sloveniji?
Zanimivo vprašanje. Plečnikova dela so predvsem javni prostori in javne zgradbe, namenjene javnim naročnikom. Po drugi strani pa v Plečnikovem opusu najdemo tudi kontinuirano skrb o stanovanjskem vprašanju 20. stoletja. Kako torej zagotoviti vsakomur humano in primerno bivališče? Kako po drugi strani poskrbeti, da mesto s pospešeno gradnjo stanovanj ne bo izgubilo svojega značaja? Po vojni se je namreč s hitro prenovo pogosto dogajalo prav to, pri nas sicer v precej manjšem obsegu, saj je bila gradnja sosesk zelo premišljena. V tujini pa so se prav te povojne soseske pogosto spremenile v zaprte sisteme, geta. Tako pred vojno kot tudi po njej je ljudi pestila stanovanjska stiska, zato je tudi pri Plečniku opaziti kontinuirano zanimanje za stanovanjsko tematiko. Sploh projekt t. i. Občinske strehe še danes buri duhove. Gre za projekt, katerega zametki so vidni že 1937, Plečnikovo zanimanje zanj se je nadaljevalo tudi med vojno in vse do leta 1950. Gre za še kako aktualen projekt skupne strehe, ki bi ga veljalo v ozir vzeti še danes. Plečnik si je zamislil, da bi posamezne občine, javne ustanove ali podjetja sezidala veliko streho na stebrih. Prav tako bi poskrbela za komunalno infrastrukturo, torej vse, kar stanovanje potrebuje. Pod to streho pa bi si vsak lahko zgradil svoj dom. Torej skupna streha bi imela enoten značaj, pod njo pa bi se lahko zgradila različna individualna arhitektura. Ta rešitev je aktualna še danes. Plečnik je želel ustvariti predmestje z veliko zelenja in vrtov, njegovi stanovanjski projekti pa bi zaradi skupne strehe in stebrov ohranjali urbani monumentalni značaj. S tem razmišljanjem je takrat rešil težavo, ki je pravzaprav nastala šele pozneje, v 60. in 70. letih minulega stoletja, ter je preoblikovala značaj slovenske pokrajine – samograditeljstvo. Čeprav je po koncu vojne prišlo do eksplozije gradnje stanovanjskih stavb, teh ni bilo dovolj, da se ljudje ne bi odločali za gradnjo lastnih bivalnih objektov v predmestju. Nekdaj idilična slovenska krajna se je s tem preoblikovala v povsod prisotno, slabo uporabno, energetsko potratno in individualistično predmestje. Plečnik pa je po drugi strani omogočil posamezniku individualen pristop do reševanja lastnega stanovanjskega problema, a vendarle je te različne individualnosti spravil pod isto streho, s čimer so te postale skupno tkivo. Dandanes bi to lahko uresničili v obliki zadrug in spodbud. Prepričan sem, da bi se od Plečnika še vedno lahko marsikaj naučili. Morda bi prav s tem lahko preprečili gradnjo prevelikih hiš na podeželjih ter gradnjo premajhnih stanovanj v mestih.
Pred letom dni ste v MAO pripravili razstavo Sto let organizirane stanovanjske gradnje, ki je obravnavala tudi zgodovino različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Kako uspešno smo se Slovenci s tem borili v preteklosti in kako se borimo danes danes?
Rekel bi, da smo se v različnih preteklih obdobjih precej bolj uspešno in organizirano borili proti stanovanjski krizi kot danes. Sploh zadnjih 30 let se zdi, da kljub lastni državi nimamo vizije, kakršno so imele občine v 70. ali 80. letih minulega stoletja, s čimer so želele omogočiti stanovanje tudi tistim, ki si ga niso mogli privoščiti na trgu. Pri tem izstopa obdobje po drugi svetovni vojni, ko so arhitekturo navdihovale modernistične ideje iz Skandinavije in zahodne Evrope, spremembe v Sloveniji pa so potekale sočasno s tistimi na severu. Arhitekti so pod vodstvom Edvarda Ravnikarja oblikovali model razmišljanja o sodobni soseski, ki bi bila sestavni del sodobnega mesta. Najlepši dokaz, da ne gre za šablonske vzorce, je, da so te soseske odlično preživele tudi različne mnogo poznejše šoke, kakršna sta na primer zadnja epidemija koronavirusa in posledično zapiranje družbe. Ljudje, ki živijo v soseskah iz časa socializma, so imeli ves čas dostop do zelenih površin in javnega servisa, zato so to obdobje preživeli precej bolj kakovostno, soseske pa so kljub družbeni krizi ostale žive. Bistveno bolj kot nove soseske, ki so včasih zgolj predimenzionirane samograditeljske hiše, postavljene nad garažnimi kletmi.
Vsak ima tisoč idej, kako rešiti aktualno stanovanjsko problematiko. Ena izmed mogočih rešitev je tudi stanovanjska shema za mlade. Kakšen je po vašem mnenju potencial tega projekta?
Težava sheme je, da rešuje vedno bolj problematično nevzdržno situacijo na način, ki bo težavo zgolj povečal. Omogoča namreč še večje razmerje v prid lastništva. S tem se bodo cene stanovanj le še višale, domovanja pa se bodo še bolj spreminjala v tržno dobrino. To naša stanovanja že 30 let so. Iz osnovnih celic za bivanje, ki bi morala imeti menjalno vrednost le, ko jih ne potrebujemo več, so se razvila v tržno dobrino in šparovček. Shema je torej sicer v pomoč delu prebivalstva, ne rešuje pa bistvene težave, ki je privedla do stanovanjske krize kot take. Močno bi morali povečati gradnjo javnih najemnih stanovanj, obenem pa podpreti zadruge – v obeh primerih gre za oblike reševanja stanovanjskega problema, ki ne morejo postati špekulacije ali naložbe, ampak rešujejo samo bivanjsko težavo. Plečnikov projekt Občinske strehe ni nič drugega kot zadružna rešitev. Investicija, ki nikomur ne prinaša dobička, ne tistemu, ki ga je ustvaril, ne tistemu, ki tam biva. S tem bi počasi stanovanja postala spet bivalne celice, ne predmet špekulacij.
Slovenija je sicer precejšen fenomen, kar se lastništva nepremičnin tiče. Se strinjate?
Seveda, a to lastništvo se pogosto tolmači kot nekaj, kar nam je v krvi. Češ, da smo vezani na nepremičnine. A prav je, da na to pogledamo še z drugega zornega kota. Slovencem je lastništvo danes »v krvi«, ker je v nezavidljivih 30. letih samostojne države edini način za mirno in zanesljivo življenje. Če bi bili pogoji najema drugačni, torej, če ne bi bili podrejeni špekulacijam in vas lastnik stanovanja ne bi mogel vreči ven ob vsaki priložnosti, bi ljudje pogosteje izbirali najemniška stanovanja. Najem ima namreč vrsto prednost, vključno s fleksibilnostjo. Tako pa so se v družbi razvile iracionalne težnje po lastni hiši ali vsaj stanovanju. Za vsako ceno! Seveda iracionalna obsedenost Slovencev z lastništvom obstaja, a ni razlog, temveč posledica nevzdržnih stanovanjskih razmer. Če se tako spremenijo razmere na trgu nepremičnin in če jih ustrezno reguliramo, potem tudi težnja po tem, da se za 30 let zakreditiramo preko lastnih zmožnosti, ne bo več tako močna.
