Tudi verski objekti niso imuni na spremembe v času. Njihova arhitektura se tiho prilagaja novim potrebam, ne da bi pri tem izgubila stik s svojo izvorno identiteto. Prenova konvikta frančiškanskega samostana iz 19. stoletja izhaja prav iz tega razumevanja časa. Z zadržanim, skoraj asketskim posegom arhitektura ne posega v zgodovino, temveč jo bere in dopolnjuje. Novi programi se naselijo v stare zidove z občutkom in mero. Med preteklostjo in sedanjostjo se vzpostavi krhko, a prepričljivo ravnotežje. Arhitektura tu deluje kot tihi posrednik med spominom in vsakdanom.
Konvikt, ki stoji na vrtu frančiškanskega samostana v Ljubljani, je spretno skrit pred očmi radovednih obiskovalcev. Njegova lega ne čudi, saj je bil prvotno zgrajen kot dom za bogoslovce, pripravnike za duhovniški poklic. A njegova namembnost se je skozi čas spreminjala – v 50. letih minulega stoletja so namreč na podstrešju uredili še dodatne sobe, z vse manjšim številom bogoslovcev pa so prostori sčasoma ostajali vse slabše izkoriščeni. V želji, da bi njegove prostore spet odprli študentom, so se odločili za temeljito prenovo, projekt pa so zaupali v roke arhitekturnemu biroju Kombinat.
Prenova takšnih objektov zahteva poseben občutek za ohranjanje avtentičnosti, saj vsak poseg zahteva občutek za ravnotežje med sodobnimi potrebami in spoštovanjem do zgodovinskega konteksta. Arhitekti so se zato projekta lotili z veliko previdnostjo in premislekom. Prvotna naloga je bila posodobiti bivalne razmere, kar bi omogočilo odprtje doma tudi zunanjim študentom, a končni projekt je mnogo več kot to.
Vhod v študentski dom se ne razkrije neposredno, temveč se umakne na tiho dvorišče, skrito za živahno fasado Čopove ulice. Ta zadržana gesta že v prvem koraku nakaže značaj prostora – prehod iz javnega v intimnejše, skoraj samostansko merilo bivanja. Betonski nadstrešek nad vhodom deluje kot arhitekturna uganka ‒ z ulice se bere kot rahlo privzdignjena fasada, ki se odpre in povabi v notranjost, z notranje strani pa se neopazno prelije v nadaljevanje stopniščnega podesta. Ob dostopni klančini umeščena klop in detajli iz hrastovega lesa mehčajo surovost betona in prostoru vdihnejo toplino.
Za vhodom dostopamo na novozgrajeno stopnišče, ki stavbi omogoča samostojno delovanje, neodvisno od preostalega samostanskega kompleksa. Ta poseg ni bil brez kompromisov – v vsakem nadstropju sta se mu morali umakniti po dve sobi. A prav v tej izgubi se razkrije pragmatična jasnost rešitve: namesto dodatnega prizidka so arhitekti poseg umestili v obstoječi volumen in s tem ohranili celovitost zunanje podobe.
Dvigalo je diskretno umeščeno ob osrednji vzdolžni hodnik, na notranjo stran stopniščnega volumna. Ta odločitev ni zgolj funkcionalna, temveč prostorsko premišljena – na podstrešju se tako sprosti prostor za strojnico dvigala, brez potrebe po dodatnem volumnu na strehi. Vertikalni prepleti, ki jih ustvari umestitev dvigala, bogatijo stopniščni prostor in omogočajo velike steklene površine, skozi katere se svetloba razliva globoko na hodnike. Stopnišče je presenetljivo svetlo, skoraj lahkotno, kar dodatno poudari materialna paleta: surov beton z brušenimi pohodnimi površinami v dialogu z belo kovinsko ograjo ustvarja ravnotežje med robustnostjo in zračnostjo.
Z oblikovanjem novega stopnišča se pojavi dialog s historičnim samostanskim stopniščem na drugi strani hodnika. Gre za tih, a izrazit dialog dveh časov. Novo stopnišče je racionalno, natančno, usmerjeno v gibanje in učinkovit prehod med etažami, nasprotno pa staro samostansko stopnišče predstavlja povsem drugačno prostorsko logiko. Je razkošno v svoji prostornosti, počasno, skoraj ceremonialno. Ni namenjeno le premikanju, temveč tudi srečevanju, zadrževanju.
V tem soočenju starega in novega pa se razkrije bistvo posega: ne gre za tekmovanje, temveč za soobstoj. Arhitektura tu ne briše preteklosti, temveč ji prisluhne in ob njej vzpostavi sodoben, jasen odgovor – diskreten, a samozavesten.
Temu sledi tudi prenova v študentskih sobah. Arhitekti so obstoječe tlorise prilagodili sodobnim bivalnim standardom in jih nadgradili z umestitvijo kopalnic in manjših kuhinj. Nekdaj prezrt del podstrešja je dobil novo življenje kot velik skupni prostor za druženje.
Skoraj tretjino celotnega volumna konvikta zaseda samostanska knjižnica, ki je obeležila 790 let neprekinjenega delovanja in kot taka velja za najstarejšo knjižnico na Slovenskem. Knjižnica v arhivih hrani približno 70.000 knjig in drugega gradiva, med najpomembnejšimi deli pa sta Dalmatinova Biblija s podpisom Primoža Trubarja in prvi izvod Krsta pri Savici s Prešernovim posvetilom.
Čeprav knjižnica prostorsko in vsebinsko tvori pomemben del nove celote, njena prenova ni bila del projekta, ki so ga zasnovali v studiu Kombinat – njena prisotnost pa vseeno odločilno zaznamuje značaj stavbe.
Avtorji projekta: Kombinat arhitekti
