Med Umagom in Novigradom je na mestu stare pritlične hiše nastal nov dom, ki združuje sodobno arhitekturno zasnovo in umirjeno bivanje ob morju.
Ko je petčlanska družina iz Slovenije iskala prostor za svoj drugi dom, si ni predstavljala, da bo v hrvaški Istri našla parcelo le dobrih 200 metrov od morja. V naselju Špina je na zemljišču, velikem 854 kvadratnih metrov, stala manjša, zastarela hiša iz druge polovice 20. stoletja. V tretji vrsti od obale, nekoliko umaknjena od glavne poti, z dvojno dostopnostjo – dovozno potjo z vzhoda in peš potjo z jugozahoda – je ponujala redko priložnost za nakup.
Od skromnega objekta do hiše za življenje
Arhitekt Tomaž Jelovšek iz biroja ARHITEKT UR ING, d. o. o., pojasnjuje, da je bila obstoječa hiša funkcionalno neustrezna in premajhna, zato so se odločili za rušitev in gradnjo nove, zasnovane za kakovostno bivanje in delo ter odprte poglede proti morju. Načrtovanje je potekalo med letoma 2017 in 2018, gradnja pa od leta 2019 do 2020. Nova hiša obsega 180 kvadratnih metrov bivalne površine. Edini element, ki so ga ohranili iz prejšnje ureditve, je mogočen hrast pred hišo – danes tiha os arhitekturne zasnove ter naravno zavetje, ki prostoru daje senco in značaj.
Enoten volumen, odprt proti morju
Arhitekturni koncept nove hiše temelji na preprostosti. »Skozi razvoj projekta se je izoblikovala jasna ideja enotnega volumna z odprtim dnevnim delom v pritličju. Ta se odpira proti zahodu in morju ter hkrati izkorišča naravno senco starega hrasta. Na vzhodni, zadnji strani hiše pa so ob pritličju nanizani servisni prostori, vhod in stopnišče, ki vodi v spalni del v nadstropju,« razkrije Tomaž Jelovšek.
Tudi celotna zasnova hiše ostaja umirjena in pregledna. Enoten volumen se prilagaja le tam, kjer je to potrebno: pri vhodu se nekoliko umakne, da nastane nadkrit prostor za prihod, na zahodni strani pa se odpre v prostorno teraso, ki deluje kot naravno nadaljevanje dnevnega prostora.
Materiali kot pripoved prostora
Konstrukcija objekta je klasična, a premišljena: armiranobetonski temelji, opečni nosilni zidovi in toplotna izolacija, zaključena z lokalnim istrskim kamnom kanfanar z območja Pazina, ki hišo trdno zasidra v prostor. Protiutež naravnemu kamnu je arhitekt dosegel z medetažnimi strešnimi ploskvami, ki se ponekod raztezajo čez celoten volumen in ščitijo terase, drugje pa zgolj rišejo robove in ustvarjajo senco.
Bivanje od znotraj navzven
V hišo se vstopa z vzhodne strani, kjer sta umeščena vhodni nadstrešek in manjši pomožni objekt – shramba, ki se diskretno naslanja na glavni volumen hiše.
Pritličje je zasnovano kot odprt, povezan bivalni prostor. Ob vhodu se zvrstita predsoba in garderoba, nato se prostor razširi v dnevno sobo z jedilnico in kuhinjo, ki ji sledita še utility in kopalnica. Dnevni prostor se z velikimi steklenimi površinami odpira na prostorno, pokrito teraso, ki postane naravno nadaljevanje notranjega bivanja.
V nadstropje vodijo notranje stopnice. Tu so razporejeni hodnik, tri spalnice in kopalnica. Vse spalnice se odpirajo na skupno, delno pokrito teraso, s katere se pogled prek sosednjih streh usmeri proti morju.
Senčenje je rešeno večplastno in subtilno. Spalni prostori so zaščiteni z lesenimi drsnimi polkni, medtem ko pritlični dnevni prostor senčita dve plasti – zunanja kamnita in notranja, mehkejša, s peščenimi screeni. Prav to plastenje briše mejo med notranjim, polzunanjim in zunanjim prostorom ter hiši podarja globino, ki se naravno nadaljuje navzven.
Fotografije: Matej Lozar
