V Čezsoči, majhni vasi v objemu bovških gora, stoji stavba, ki jo je mogoče na prvi pogled zamenjati za dobro ohranjen kos vaške preteklosti. Dolga svetla fasada z ritmom lesenih oken, velika dvokapna streha in napis Zadružni dom govorijo jezik hiše, ki je na tem mestu desetletja predstavljala eno od središč vaškega življenja. Toda za znano podobo se skriva nova arhitektura – in precej širše vprašanje o tem, kakšno vlogo lahko ima turizem v življenju majhnih alpskih krajev.
Prvotni Zadružni dom je bil zgrajen leta 1948 in je skupaj s cerkvijo sv. Antona Puščavnika ter vaško lipo oblikoval središče Čezsoče. V njem so bili trgovina, gostilna in kulturna dvorana, pozneje tudi stanovanja. Potresi so ga večkrat močno poškodovali, po potresu leta 2004 pa je bilo njegovo konstrukcijsko stanje tako slabo, da obnova ni bila več smiselna. Leta 2017 je objekt na dražbi kupilo podjetje KIO v lasti domače družine Komac Kopač, z novim projektom pa je nekdanji Zadružni dom dobil priložnost za novo življenje.
Stara podoba, nova hiša
Arhitekti biroja STRIP LAB so se odločili za pristop, ki na prvi pogled morda deluje skoraj konservativno. Novi objekt ohranja merilo, značilno podobo in spomin na nekdanji Zadružni dom. Proti trgu se nizajo svetla ometana fasada, lesena okna in globok napušč, nad njimi pa velika strešina. Ohranjen je celo napis Zadružni dom. Na strani proti cerkvi hiša zato še vedno deluje kot znani člen vaškega jedra.
Toda obhod okoli stavbe razkrije drugačno arhitekturo. Temno obarvana lesena fasada, vertikalne lamele, pokriti prehodi in veliki leseni volumni jasno pokažejo, da ne gre za rekonstrukcijo starega objekta, temveč za sodobno interpretacijo njegovega značaja.
Največja sprememba pa je skrita v sami konstrukciji. Z izjemo temeljne plošče je novi Zadružni dom zgrajen iz lesa, predvsem iz masivnih križno lepljenih plošč CLT. Velik del konstrukcije ostaja v notranjosti viden, les pa tako ni le gradbeni material, ampak eden glavnih ustvarjalcev atmosfere. Po podatkih izvajalca lesene konstrukcije je bilo v objekt vgrajenih približno 500 kubičnih metrov lesa. Prav premišljena uporaba lesa je projektu letos prinesla tudi OHS Award 2026 v kategoriji Projekti z lesom.
Hotel, ki ni samo hotel
Zadružni dom danes nosi tudi novo ime – Vila Soča – in v zgornjih etažah ponuja dvajset hotelskih sob ter wellness. Toda za razumevanje projekta je pomembnejše dogajanje v pritličju. Tu so arhitekti ponovno umestili vsebine, zaradi katerih je nekdanji dom pripadal vasi: javno restavracijo, večnamensko oziroma prireditveno dvorano in druge skupne programe. Tako turistični objekt ne zasede nekdanjega javnega prostora in ga zapre obiskovalcem, temveč poskuša ponovno ustvariti kraj srečevanja domačinov in gostov.
To izhodišče je del precej širšega razmisleka biroja STRIP LAB. Čezsoča je bila nekoč samostojna občina s približno 700 prebivalci, danes jih ima manj kot 300, nekdanje vaško jedro pa je postopoma izgubljalo svojo vlogo. Trg, kjer so nekoč potekala javna zborovanja, kmečke igre, pustni sprevodi in koncerti, se je sčasoma spremenil predvsem v parkirišče.
Prenova oziroma ponovna gradnja Zadružnega doma zato ni zamišljena kot osamljen arhitekturni poseg. Je del širšega sklopa manjših intervencij, s katerimi želijo arhitekti ponovno povezati vaško jedro in vanj pripeljati vsebine, ki bi bile namenjene tako obiskovalcem kot ljudem, ki tu živijo vse leto. V priloženem projektnem gradivu projekt opisujejo kot arhitekturo, katere vrednost se ne meri le v podobi, temveč v njeni sposobnosti vzpostaviti dostopno in celoletno javno življenje.
Brez alpske kulise
Prav tu projekt preseže običajno zgodbo o butičnem hotelu v idilični gorski vasici. Turizem je danes glavna gospodarska dejavnost Čezsoče in pomemben vir preživetja, hkrati pa lahko prav turistični pritisk kraje, kakršen je ta, počasi spremeni v kuliso, namenjeno predvsem obiskovalcem.
STRIP LAB se temu zavestno izogiba. Alpska arhitektura zanje ni zbirka motivov, ki jih lahko poljubno prenesemo na novogradnjo in z njimi ustvarimo občutek »avtentičnosti«. Njihova izhodiščna misel je precej preprostejša: avtentičen kraj ostane avtentičen predvsem takrat, ko v njem še vedno obstaja vsakdanje življenje.
Tudi notranjost novega Zadružnega doma zato ne poskuša ustvarjati romantične predstave planinske koče. Les ostaja izrazito prisoten, vendar je uporabljen sodobno. V hotelskih sobah se naravna struktura lesa srečuje z umirjenimi tekstili in presenetljivo zelenimi lesenimi površinami. Vgradno pohištvo, posteljni podesti in obloge so oblikovani kot del arhitekture, ne kot dekoracija. Svetloba, ki prihaja skozi lesena okna, pa prostoru dodaja tisto, česar ni mogoče oblikovati z nobenim stilskim receptom – neposreden odnos do pokrajine zunaj.
Posebno zanimivi so tudi deli, kjer konstrukcija ostaja vidna. Leseni stebri, stene in stropne konstrukcije niso zakriti, temveč postanejo arhitekturni izraz hiše. Pri tem je pomembno, da so pri gradnji sodelovali tudi lokalni obrtniki, hotelska ekipa pa prihaja iz lokalnega okolja. Tudi na ta način projekt svojo povezanost s krajem gradi skozi dejansko življenje in delo, ne le skozi podobo.
Arhitektura kot generator javnega prostora
Morda je prav zato najzanimivejši del novega Zadružnega doma tisti, ki ga fotografije ne morejo v celoti pokazati. Uspeh projekta se bo namreč meril šele čez čas – po tem, ali bodo v restavraciji poleg turistov sedeli tudi domačini, ali se bo dvorana ponovno napolnila ob vaških dogodkih in ali bo prostor pred hišo spet postal trg, ne zgolj površina, skozi katero se peljemo.
V tem smislu arhitekti stavbe niso zasnovali kot zaključeno zgodbo. Projekt je zamišljen fazno in naj bi se nadaljeval z dodatnimi posegi v vaškem jedru. Novi Zadružni dom tako ohranja nekaj bistvenega od svojega predhodnika, čeprav je stavba skoraj v celoti nova. Ne toliko zidov kot njegovo vlogo.
V času, ko se številne alpske vasi spopadajo z vprašanjem, kako živeti s turizmom, ne da bi zaradi njega izgubile lastno življenje, je to morda najpomembnejši dosežek projekta. Arhitektura tu ni scenografija za obiskovalca, ampak poskus ustvarjanja prostora, v katerem se lahko srečata dva svetova – tisti, ki pride za nekaj dni, in tisti, ki tu ostaja.
- Projekt: Gostišče Vila Soča – Zadružni dom v Čezsoči
- Lokacija: Čezsoča, Bovec
- Arhitektura in interjer: STRIP LAB
- Avtorji: Vid de Gleria, Jure Henigsman, Žan Ketiš, Manca Starman, Saša Štuhec, Manca Žugič Gabrijelčič, Tanja Pfajfar
- Površina: 1.212 m²
- Zaključek izvedbe: 2026
- Nagrada: OHS Award 2026, kategorija Projekti z lesom
Fotografije: STRIP LAB
