Na gričevnatem Goričkem, tam, kjer se valovita pokrajina počasi spušča v ravnico, stoji majhna hiša, ki danes pripoveduje čisto novo zgodbo. Nekdaj preprosta zidanica iz leta 1980, namenjena shranjevanju vina, je po počasni in premišljeni prenovi postala topel dom in ustvarjalni atelje oblikovalke usnjenih izdelkov Nine Zadravec. Pod njo se razteza dolga ravnica z lokalno cesto, ki vodi do bližnjega Kobilja, zgoraj pa hišo objemajo mir in pogledi na vinograde.
Hišo, veliko 74 kvadratnih metrov, je Nina poznala že iz otroštva in jo vedno občudovala zaradi njene preprostosti in velikega potenciala. Ko se je marca 2022 pojavila priložnost za nakup, je ni mogla izpustiti iz rok. Sprva je razmišljala o počitniškem kotičku, a je hitro začutila, da lahko prav tukaj ustvari dom, kjer se prepletata življenje in ustvarjanje.
Prenove se je lotila z veliko zagona, a hkrati premišljeno in s spoštovanjem do zgodovine hiše. Večino dela je opravila sama, pri zahtevnejših opravilih pa je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč njen oče – upokojeni mizar in vinar. Ko je bilo potrebno, so v delo vključili tudi druge družinske člane, zato hiša danes nosi pečat skupnih rok in topline družinskega sodelovanja. Skupaj so hiši vdihnili novo življenje.
Ohranili so masivne lesene strope, ladijski pod in tisti pristni podeželski šarm, ki se je skrival pod sloji pregrad in starih ureditev. S podrtjem stene med kuhinjo in jedilnico so ustvarili zračen in svetel bivalni prostor, nekoč zunanjo kopalnico so povezali z notranjostjo, balkon pa preoblikovali v prijeten podaljšek dnevne sobe, kjer je zdaj odprta spalnica s pogledom proti Kobilju.
Poseben pečat ima klet. Tam, kjer so se nekoč hladili vinski sodi in zbirali ljubitelji žlahtne kapljice, danes domuje sodoben studio – delavnica in manjša sprejemnica za stranke. Prav tu nastajajo Ninini ročno izdelani modni usnjeni izdelki, ki združujejo rokodelsko tradicijo in svež, sodoben dizajn. Nekdanja vinska klet je tako postala prostor ustvarjalne energije, kjer se vonj po usnju prepleta z zgodbami preteklosti.
Tudi zunanjost in okolica hiše sta dobili novo podobo. Nekdanji vinograd s približno šeststo trsi je bil že dotrajan in so ga zato odstranili. Na njegovem mestu danes stoji lična lesena hiška/drvarnica z majhno sobico – še en Ninin ustvarjalni poligon. Opremljena je z ljubeznijo in željo, da bi tu nastal topel kotiček za njeno zbirko starinskih predmetov in nove najdbe. Ninino posebno veselje je obiskovanje starinarnic ter sejmov keramike in starin, zato prostor počasi polni s kosi, ki nosijo zgodbe preteklosti. Leseno hiško sta po njenih zamislih postavila skupaj z očetom, pri strehi pa je pomagal še brat. Tako je nastal kotiček, ki ni le praktičen, temveč tudi poln spominov in družinske povezanosti. In ko Nina tam sede na klopco s skodelico jutranje kave, se pred njo odpre spokojni pogled na vinograde.
Hiša je tudi zgodba trajnostni naravnanosti lastnice. Veliko pohištva je Nina obnovila ali ponovno uporabila – stare kose, ki jih je zbirala skozi leta, je osvežila in vključila v interjer, kjer zdaj preteklost sreča sedanjost, podeželski duh pa dobi sodoben pridih. Prav ta zavestni pristop k prenovi – vračanje duše starim materialom in obnova z lastnimi rokami – daje njenemu domu toplino in značaj. »Ta hiša je zame uresničitev dolgoletnih sanj – prostor, kjer sem našla dom in kjer nastajajo moje ideje,« pravi Nina.
Fotografije: arhiv lastnice
