Nadzidana zidanica

Na severnem robu slikovitega Kozjanskega parka je nad manjšim vinogradom stala večkrat prezidana zidanica z vinsko kletjo. Mladi dedič, ki ceni spokojnost podeželja, a ga iz rodne Avstrije pot sem zanese le nekajkrat letno, si je v stari zidanici želel urediti manjše stanovanjske prostore: za oddih, za stik z naravo in za sprostitev.

1

Alenka Korenjak (Kombinat arhitekti) o izhodiščih pove: “Obstoječa zidanica je stala na vrhu griča v gričevnati vinogradniški pokrajini z značilno razpršeno zazidavo s prekrasnimi razgledi na vse strani. Vendar pa hiša od razgledov ni imela kaj dosti. Na jug je imela komaj kakšno okno, z balkona pred vhodom pa je razgled zakrival nizek nadstrešek. Naročnikova želja je bila, da bi hišo le prenovili in jo morda še nadzidali, a smo ga uspeli prepričati, da se je odločil drugače.”

Stanje pred prenovo (foto: Kombinat)

Kombinat arhitekti so se odločili le pritličje zidanice ohraniti takšno, kot je bilo, kasnejše nadzidave pa v celoti odstraniti. Pritličje je ohranilo svoj prvotni namen in služi shranjevanju orodja, preše, vinskih sodov in buteljk. Na njegovo močno bazo pa so umestili popolnoma nov, lahek stanovanjski del.

Varno zatočišče in muhasta narava

Stanovanjska enota je dostopna po ozkih stopnicah, ki tečejo ob stranici zidanice. Že tam nas objame letvičasta fasada, ki namiguje na izkušnjo, ki nas čaka na vrhu stopnic. Po manjšem ganku-terasi, vstopimo vanjo, v hišo. Preseneti nas topel leseni ovoj konstrukcijskih masivnih lesenih plošč in razkošna toplina za trenutek popolnoma omami naše čute. Šele po daljšem raziskovanju sprevidimo, kako racionalno je zasnovan prostor: v pritličju najdemo dvovišinski dnevni del ter skromenjše kuhinjo, spalnico in kopalnico. Nad slednje je umeščena še dodatna, večnamenska mansardna površina.

Dnevni del nas vabi v svoj udoben objem. Skozi velika okna občudujemo uokvirjene poglede na dolino. Kar naenkrat pa se drsna panoramska okna v celoti odprejo in to asketsko, toplo školjko na mah preplavi vonj po zrelem grozdju in dežnih kapljah. Ta igra med odprtim in zaprtim, med varnim zavetjem in muhasto naravo je osrednja rdeča nit projekta.

Tudi zunanja fasada je lesena. Letvičast ovoj se razpre, ko je lastnik doma; ko pa jo za dlje časa zapusti, fasada hišo objame in zaščiti.

Prostostoječa peč je srce doma: sedeč na široki okenski polici tik ob njej se grejemo ob dobri knjigi, čaju in čudovitemu razgledu. To okno je tudi edino, ki ga lesene letvice ne objamejo: tako se pogled na dolino ostane, tudi ko na tej udobni okenski polici ne sedi več nihče.

Arhitektura: kombinat. (Blaž Kandus, Alenka Korenjak, Ana Grk, Tomaž Čeligoj)

Fotografije: Janez Marolt

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *