Verjetno lahko rečemo, da so nekateri cvetovi okrasnih rastlin prave arhitekturne mojstrovine, pri drugih pa ne opazimo somerja, pravilno in enotno oblikovanih venčnih listov, jasnih barv in drugih prvin. Narava rastline pač oblikuje po svoje, mi pa jih tako radi razvrščamo …
Narcisam vsekakor lahko pripišemo, da so mali arhitekturni biseri. Na tankih steblih, obdanimi s suličastimi listi, se zibljejo cvetovi, oblikovani tako, da iz poudarjene sredine izraščajo venčni listi belih in rumenih barvnih odtenkov. Posamične vrste rodu Narcissus imajo točno določeno število venčnih listkov ‒ šest. Vse vrste, številne podvrste in kultivarji vzbujajo vtis nežnosti, krhkosti in občudovanje.
Te dni skoraj ne moremo najti vrta, na katerem narcise ne bi pozdravljale pomladi, kljub morebitnim hladnim in deževnim dnem. To priča o njihovi odpornosti, priljubljenosti in dolgoletni prisotnosti na vrtovih.
O narcisah se pri nas govori le takrat, ko se pobelijo travniki na Golici, kot da ne bi rasle tudi na Krasu, v slovenski Istri, na Kočevskem, v Prekmurju in celo na Šmarni gori. Najbolj razširjena vrsta je gorski narcis (Narcissus poeticus subsp. radiiflorus), pri nas pa uspevajo še beli, rumeni in dvocvetni narcis.
O njihovi priljubljenosti priča tudi množica domačih imen, saj je etnolog Milko Matičetov leta 1979 navedel okoli 120 domačih imen! Morda najbolj znano ime je ključavnica, ki izvira iz podobe cvetnega popka, ki se tik pred razpiranjem zlomi navzdol in daje vtis kljuke … Sicer pa so uradno ime dobile po grškem mitu o Narcisu, mladeniču, ki se je zaljubil v lasten odsev in se spremenil v cvet.
Narcise uvrščamo med čebulnice, saj izraščajo iz podzemnega organa, oblikovanega kot čebulica. Zanimivo je, da botaniki navajajo Španijo kot izvirno območje, od koder naj bi se narcise vseh vrst razširile po Sredozemlju in širše. Danes je znanih okoli 40 vrst, število podvrst in kultivarjev pa se spreminja zaradi vedno novih različic, ki jih vzgajajo žlahtnitelji.
Narcise so zanimive zaradi široke palete oblik cvetov, barvnih odtenkov in njihovih kombinacij. Praviloma so venčni listi, katerih število izjemoma preseže običajnih šest, vse tja do ducata, enotne bele, rumene, oranžne ali celo zelenkaste barve, v sredini pa jih povezuje okrogli privenček, ki je navadno drugačne barve, pogosto izrazitejše od listkov okoli njega. Večina vrst ima na steblu le po en cvet, znane pa so vrste z dvema in več cvetovi na istem steblu. Nekatere vrste celo čudovito dišijo.
Na vrtu narcise ne zahtevajo drugega kot sončno lego in odcedno prst, kar je povezano z njihovim sredozemskim izvorom. Če želimo, da se množijo, moramo po cvetenju počakati, da njihovi zeleni listi porumenijo in ovenijo. Šele takrat jih lahko odstranimo, saj bi s prezgodnjim rezanjem rastlini preprečili ustvarjanje zaloge za cvetenje v prihodnjem letu. Za njihovo ljubkost in svežino je pač vredno počakati mesec ali dva, da nas bodo prihodnjo pomlad znova razveselile!
Dotlej pa naberimo šopek z vrta in jih občudujmo od blizu v vazi. Ne pozabimo le na to, da so vsi njihovi deli strupeni, prav tako sok, ki se cedi iz odrezanega stebla.
Fotografije: Shutterstock, Stane Sušnik
