Afriški arhitekt, ki ni pozabil na svoje korenine

Diebedo Francis Kéré je kot fantič odraščal v revni plemenski afriški vasici v Burkini Faso. Takrat se mu niti sanjalo ni, da bo nekega dne postal dobitnik najprestižnejše arhitekturne nagrade – Pritzkerja.

0

Zgodba arhitekta, ki si s svojim delovanjem prizadeva izboljšati življenje v prevečkrat pozabljenih predelih sveta, se na prvi pogled sliši kot pravljica. Kéré se je leta 1965 rodil v majhni vasici Gando v afriški državi Burkina Faso. V vasici ni bilo dostopa do pitne vode ali elektrike, pismenost je bila daleč pod afriškim povprečjem. Že v otroštvu je njegovo radovednost spodbudilo pomanjkanje prezračevanja in naravne svetlobe v učilnicah, tako si je obljubil, da bo nekoč izboljšal pogoje v šolah, ki se nahajajo v ekstremnih vremenskih podnebjih.

Še sanjalo pa se mu ni, da bo nekoč prav on tisti, ki bo poskrbel za nešteto arhitekturnih rešitev v domačem Gandu in širni Afriki. »Odraščal sem v skupnosti, kjer ni bilo vrtca. V skupnosti, ki mi je bila kot družina. Vsi so skrbeli zame, cela vas je bila moje igrišče. Dneve smo preživljal v nabiranju hrane in iskanju vode, pa tudi v druženju, gradnji novih objektov. Spomnim se sobe, v kateri je sedela moja babica. V njej skorajda ni bilo svetlobe, mi pa smo se stisnili okrog nje in se počutili varne. To je bil moj prvi stik z arhitekturo,« se dandanes spominja Kéré.

Foto: Lars Borges

Ob podpori vasi odpotoval na šolanje v Berlin

Kot najstarejši poglavarjev sin je dobil priložnost, da se s sedmimi leti preseli k stricu in začne obiskovati šolo. Ob pomoči celotne vasi je kot mladenič nato odpotoval v Berlin, kjer si je priboril poklicno mizarsko štipendijo. Dneve je preživljal v mizarskih delavnicah, noči pa v večerni šoli. S tem si je prislužil štipendijo za vpis na sloviti Technische Universität Berlin, kjer je tudi diplomiral in si pridobil ustrezno podlago za želeni arhitekturni poklic.

Že v času študija je osnoval fundacijo Kéré Foundation, v sklopu katere si je prizadeval za izboljšanje šolskih učilnic in pogojev za izobrazbo. Leta 2001 je zgradil prvo šolo v domači vasi, pri tem pa so mu na pomoč priskočili domačini, ki so zavihali rokave in pod njegovim vodstvom sami prispevali k izgradnji objekta. Kéré je v projektu združil inovativne oblike arhitekture, vse od lokalnih materialov do sodobnih tehnologij. Prav temu pa gre velika zasluga za izjemen uspeh šolske stavbe, s čimer si je prislužil tudi prestižno arhitekturno nagrado Aga Khan Award. Ob tej spodbudi je odprl lasten arhitekturni biro v Berlinu in šolski kompleks v rodni vasi Gando nadgradil še s srednjo šolo ter ostalimi izobraževalnimi objekti. Po njegovi zaslugi so nastali tudi številni zdravstveni objekti širom Afrike, vse od Kenije, do Mozambika in Ugande.

Njegov namen je v osnovi združiti ljudi pod drevesno krošnjo

Kéré je postal prvi temnopolti dobitnik Pritzkerjeve nagrade. S svojim delom je pustil velik pečat na afriški celini, ne le zaradi arhitekture, temveč sprememb v družbi, ki so posledica njegovega delovanja. Objekte izdeluje iz lokalnih materialov, saj se zaveda, da le tako trajnostno prispeva k skupnosti. Lokalni materiali so tisti, ki so domačinom najbolj blizu, v primeru, da pride do poškodb na objektu, pa jih je najlaže tudi popraviti. Pri tem uporablja inovativne tehnike, številne so nastale po njegovih zamislicah.

Njegovi objekti so zasnovani premišljeno, brezčasno in kot taki uspešno kljubujejo še tako ekstremnim vremenskim pogojem. V vročem sušnem obdobju zagotavljajo ustrezno zračenje in hlad, v dežni dobi pa primerno ščitijo pred velikimi količinami vode in močnimi sunki vetra. Njegova arhitektura je globoko zakoreninjena z zahodno afriško tradicijo, kar je razvidno že iz prvega projekta. Njegov namen je bil združiti ljudi pod drevesno krošnjo, kjer bi si lahko izmenjavali zgodbe, ideje, se veselili in praznovali.

Tudi pri oblikovanju Serpentine paviljona v 2017, ga je navdahnila forma drevesa, ki jo je združil z indigo modro barvo, ki v njegovi kulturi označuje moč in ga spominja na barvo tradicionalnega oblačila rodne vasi.

Spodbuditi želi ljudi, naj sanjajo in si upajo

Poleg kopice projektov na afriški celini, njegova dela najdete tudi na Danskem, v Nemčiji, Italiji, Švici in Veliki Britaniji. Tudi v Združenih državah Amerike, kjer je gostujoči predavatelj na prestižnih arhitekturnih univerzah, med drugim na Univerzah Yale in Harvard. Za svoja prizadevanja si je doslej prislužil že vrsto priznanj in nagrad, Pritzkerjeva pa je brez dvoma največji poklon njegovemu delu in trudu.

»Upam, da bom spremenil paradigmo. Da bom spodbudil ljudi, naj sanjajo in si upajo. Če si bogat, to še ne pomeni, da lahko razsipno uporabljaš material. Če si reven, to še ne pomeni, da ne moreš ustvariti nečesa kvalitetnega. Vsi si zaslužimo kakovost. Vsi si zaslužimo udobje. Vsi smo med seboj povezani, zato se težave z demokracijo, podnebnimi spremembami in pomanjkanjem tičejo nas vseh,« je prepričan dobitnik 51. Pritzkerjeve nagrade.

Prejšnji članekHiša v Kojskem je uresničenje družinskih sanj
Naslednji članekElegantna družinska oaza v objemu narave
blank
Milenijski metulj, razpet med novinarstvom in arhitekturo. Arhitektka po študiju in novinarka po duši, ki ves prosti čas preživlja v naravi, večere pa ob iskanju inspiracij za nove projekte. Njeno življenje je gibanje, mirovanje ji je tuje. Ko zaključi s prenovo predsobe, že se loti postavljanja DIY mačjega praskalnika in sočasno išče ideje za namizni aranžma. Recept za srečo: velika lesena jedilna miza za druženja in pasje dlake.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *