Razgiban dom pod drevesnimi krošnjami

Arhitekt Andrej Milovanovič zagovarja uporabo lesa, zato je novi dom zase in za svojo soprogo Metko postavil iz tega gradiva. Pri tem je upošteval značilno lego objektov in pri snovanju gradil na svojih izkušnjah. Spodbuja čim bolj racionalno uporabo prostora, vendar njun dom nikakor ni premajhen.

0

Na gozdnem obronku, le lučaj od Ivančne Gorice, je bila že pred več kot poldrugim stoletjem zgrajena kovačija. Lastniki so se menjali in nazadnje je na tem mestu stal manjši vikend Metinih staršev. V zrelih letih sta si tu odločila postaviti dom dediča, zakonca Milovanovič. “Ko so se otroci odselili iz našega ljubljanskega domovanja, sva videla, da je tista hiša za naju prevelika. In tako sva se odločila, da zapustiva Ljubljano, in se naseliva tu, na robu gozda,” se odločitve spominja Meta. “Seveda, stara objekta, ki sta bila slabo narejena, je bilo potrebno porušiti. Na njunem mestu smo postavili leseno novogradnjo,” doda Andrej.

Arhitekt je upošteval že obstoječ mikrourbanizem, ki se je ustvaril na lokaciji. Tako je na mestu kovačije in vikenda postavil dve novi hiši z enako usmeritvijo in lego slemena. En objekt je namenjen bivalnim prostorom, drugi spalnim; povezuje pa ju le transparentni hodnik. Tako se ohranja spomin na stik med gozdom in travnikom, ki je obstajal med kovačijo in vikendom.

Oba objekta sta skromne kvadrature – le 37 m2 neto površine. Arhitekt Milovanovič namreč zastopa stališče, da moramo biti pri odločanju o tem, koliko prostora za bivanje zares potrebujemo, kar se da realni. Pomembneje je namreč, da se varčuje pri kvadratnih metrih kot pri vgrajenih materialih.

Les, ognjišče in klop

“Les je odličen gradbeni material. Osebno se mi zdi dober še s tega stališča, da je edini od gradbenih materialov sposoben sprejemati vlago iz okolice in oddajati vlago takrat, ko je potrebno. S tem, ko ga predelamo v gradbeni material, pa v njem zadržimo tudi ogljikov dioksid, se pravi, da ga ne spuščamo nazaj v zrak. Les imam preprosto rad,” pove arhitekt.

Hiša je zgrajena iz križno lepljenih masivnih lesenih plošč debeline 10 cm, katerih notranja stranica je že obdelana stenska površina. Tudi na fasadi najdemo smreko, ki pa je termično obdelana. S tem postopkom se ji spremeni celična struktura, tako da postane les dimenzijsko bolj stabilen, hidrofoben, oliofoben in kot takšen ne potrebuje nobenega vzdrževanja.

Hiša s toplotno izolacijo zadosti nizkoenergijskemu standardu, hiša pa se ogreva s toplotno črpalko. Prezračevalnega sistema namenoma ni. “Smo v naravi, kjer se prostori naravno zračijo, ne pa pasivno, kot je to predpisano v pasivnem standardu,” pojasni Andrej.

Že nekdanja počitniška hiša je bila namenjena sprostitvi in druženju, kar so omogočili temu namenjeni kotički. Lastnika sta jih še dopolnila.

“Ognjišče smo imeli že takrat, tu smo se zelo veliko družili … Iz prejšnjih časov je ostala tudi klopca pod macesni, kjer je najina hiša nastajala, ker sva jutra in dopoldneve tu presedela in sanjala, kako bo izgledala,” pove Meta. Ob hiši najdemo še več teras – pokritih in odkritih -, velik vrt v visokih gredah, naslonjenih na strm teren, ter seveda – bazen. “Veliko ga uporabljava, pa tudi vnuki zelo radi pridejo, ker imajo potem cel živžav na bazenu.”

Življenje, tesno povezano z naravo, na majhni, a udobni kvadraturi, v interierju, polnem naravnih materialov, z obilico zunanjih zelenih kotičkov, kjer se lahko zadržimo, … res potrebujemo še kaj več?

Arhitektura: Andrej Milovanovič

Fotografije: Ambienti

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *