Les ni samo gradbeni material, temveč tudi človekov vsakdanji sopotnik. Iz njega gradimo hiše, celo nebotičnike, hkrati pa je uporaben za številne drobne predmete, ki nam olajšajo življenje. Na Bloški planoti, le streljaj od Bloškega jezera, smo našli mojstra, ki zna prisluhniti lesu in iz njega ustvariti prav vse – od lesenih žlic do pohištva in brunaric. S partnerko sta ustvarila pravi leseni raj, del katerega je tudi imenitna pastirska koča.
Idejo za postavitev pastirske koče sta lastnika Janez in Martina dobila pred nekaj leti, ko sta imela precej napadov volkov na njuno živino. »Včasih smo noči prebedeli na pašniku, da smo jo varovali, postavili smo povsem novo ograjo, ob večerih smo včasih pustili prižgan radio, zakurili smo ogenj, prižgali luči in vse to je odvračalo zveri. Vendar smo kmalu ugotovili, da je najboljša zaščita prisotnost pastirja, zato smo postavili tudi majhno hiško, namenjeno pastirjem,« pripoveduje Janez, ki je kočo skoraj v celoti izdelal sam.
Za gradnjo, pohištvo in detajle pri koči je uporabil domači les, le za talno oblogo kamen skrilavec. Zanimive so določene krivine lesa, v eni je prisotna tudi skala, ki jo je pustil namerno. »Vse v koči je res minimalizirano. Poleg majhne kuhinje, stranišča in tuša smo dodali še zunanjo kad. V zgornje nadstropje peljejo unikatne stopnice, ki so narejene iz enega hloda, saj za drugačne ni bilo prostora. Tu nas pričaka šest postelj iz okroglic, takšna družinska spalnica,« pove lastnik in doda, da sta pri koči najpomembnejša razgled in stik z naravo.
Prostor deluje intimno, varno in prijetno. Ko je zakurjen kamin, se človek lahko sprosti ob zvokih prasketanja ognja in ima občutek, kot da je del zgodbe preteklih časov. »Vonj po lesu vsekakor prevzame človeka, da najde stik s sabo, pogled na te pašnike in govedo pa vsekakor doda tisto piko na i, da se poveže z naravo,« pristavi Martina.
Proizvodnja lesenih žlic
Lastnika živita v vasi nad pastirsko kočo, v hiši, ki je prav tako prepredena z lesenim pohištvom izpod Janezovih rok. Stopniščna ograja, postelja, komode ob njej … Zgodba tega naravnega materiala pa se tu še zdaleč ne zaključi. Ob pogledu na delavnico tega spretnega mojstra šele zares spoznamo, kako zelo veliko ljubezni do lesa premore. Čeprav po poklicu ni mizar, se poigrava z izdelavo stolov in miz, kjer les kombinira z epoksi maso, že desetletja pa v zimskem času izdeluje tudi lesene žlice iz sveže bukovine – simbol preprostega življenja. Na leto jih izdela kar okrogel milijon, 98 % od tega pa jih proda v tujino.
»Ta suha roba je v naših koncih že tradicija. To so izdelovali včasih, vsaka hiša je izdelovala eno suho robo, ali so bile to špatelje ali žlice. Ribničani so jih znali dobro prodati, Bločani pa tudi narediti. Te žlice, kohance, delam s svojimi stroji. Prvi stroj sem naredil pred 30 leti, ker ni bil dovolj zmogljiv, sem ga izboljševal in stalno dopolnjeval. Zdaj imam kar dobre stroje, ki so zelo konkurenčni, tako da ni še nihče naredil hitrejših,« pove mojster in doda, da so se za njegove stoje zanimali celo kupci iz Kitajske.
Še pomembnejša kot količina izdelanih žlic pa se Janezu zdi trajnostna komponenta teh žlic, saj namreč uporabi ves les in tudi njegove stranske produkte. Žagovino na primer na kmetiji uporabljajo kot steljo za živino, medtem ko večje ostanke zmeljejo v sekance, s katerim ogrevajo sušilnico žlic, sena ter delavnico in hišo. »Na ta način sklenemo trajnostni krog, saj ves les uporabimo do zadnjega kosa,« pravita lastnika, ki si brez lesa ne znata predstavljati življenja.
»Saj vemo, da les vsem predstavlja neko toplino, nam pa predstavlja tudi vztrajnost. Les se že od začetka bori proti različnim vremenskim vplivom. Mi pa vsemu temu damo še dodaten čar. Obdelamo ga. Janezove roke, ki dajo značaj temu lesu, mi uporabljamo na kmetiji in v vseh naših izdelkih,« zaključi Martina.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: arhiv lastnikov, Ambienti
