Nana Wolke: Slovenka, katere dela so razstavljena po vsem svetu, od Kiribatov do New Yorka

Vizualna umetnica z umetniškim imenom Nana Wolke je mojstrica široke palete umetnosti. Svoje znanje in kreativnost že dlje časa pili v tujini, kjer smo jo ujeli tudi mi. Natančneje v Londonu, kjer je nadaljevala šolanje v sklopu magistrskega študija likovne umetnosti (MFA) na univerzi Goldsmiths, kmalu pa se bo umetnica selila v New York, ki ji je domač še iz časa pripravništva v eni od tamkajšnjih galerij. Našo pozornost je pritegnila z oblikovanjem svečnika, ki ga je navdahnil lik Willyja Wonke, kmalu pa smo spoznali, da je Nana polna presenečenj.

0

Pod umetniškim imenom Nana Wolke razstavlja Nina Oblak. V London se je preselila po študijski izmenjavi v Leipzigu na Hochschule für Grafik und Buchkunst ter pripravništvu v newyorški galeriji. Kot pove, jo je pritegnil magistrski študij likovne umetnosti (MFA) na univerzi Goldsmiths, ki je znan po svoji konceptualni usmeritvi, zaradi česar privlači raznolik in mednaroden profil umetnikov, ki po koncu študija nadaljujejo svoje umetniško delovanje po vsem svetu.

»O takšni karierni poti sem sanjala tudi sama, malo manj pa o življenju v Londonu kot takem. 50 odtenkov sivega neba in dež nista ’my cup of tea’. V drugem letniku študija, ko se je mesto spet odprlo po večmesečnem zaprtju, sem imela priložnost nemudoma razstavljati in prek sodelovanja z galerijami spoznati raznolikost britanske umetniške scene,« pove Nana, ki zahteven umetniški teren, poln ambicioznih in nadarjenih umetnikov, vidi kot zabaven in zanimiv.

Njena dela so bila do zdaj razstavljena po vsej Evropi, pa tudi čez lužo v Ameriki ter celo na Kiribatih in v Šanghaju. Za svetovljanko, kakršna je diplomantka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani in Akademije za vizualne umetnosti (AVA), to ni nič nenavadnega. Konec leta bo najverjetneje spet zamenjala svoj naslov, saj se seli nazaj v New York. V mesto, ki zanjo še vedno predstavlja nedokončan projekt. V mesto, ki ji je dalo ogromno.

»Tako veliko se je spremenilo v času novega koronavirusa, da imam občutek, da bo to okolje zame po skoraj štirih letih popolnoma novo. Zelo me zanima tudi Azija, letos sem prvič razstavljala v Šanghaju, rada pa bi spoznala tudi več Koreje, kjer je umetniška scena v razcvetu in nam odpira vrata do umetnosti, ki jo šele spoznavamo na zahodu,« pojasnjuje sogovornica, ki ji izziva ne predstavljajo le razstave v vseh večjih in priznanih galerijah, temveč izgradnja okolja, v katerem lahko ambiciozne projekte uresničuje v sodelovanju z izjemnim talentom iz različnih strok, predvsem pa zanimivimi in srčnimi ljudmi: »Pri mojem delu me bolj zanima glasno peti v zboru kot mrmrati monolog. Dobra ekipa je ključ.«

V začetku sta nanjo precej vplivala televizija in film, ki ju označuje za nekakšen nedotakljiv prostor zunaj dosega realnosti. Že v srednji šoli je ustvarjala slike, sestavljene iz mreže več »Freez Frame« filmov in podob s spleta.

»Na nek način sem že takrat poskušala najti pot v pripoved, ki je v slikarstvu prejšnje generacije veljala za banalno in preživeto. Tiste prve slike so se mnogim zdele napaka, kar me je v prvih dveh letih dodiplomskega študija postopoma odvrnilo od slikarstva. Meni so se vedno zdela ta dela carska, a šele zdaj vidim, kako pomembna so za to, kjer sem zdaj,« je prepričana ustvarjalka.

Po dveh letih študija v Londonu, sploh ob zaključku, ko se je ujela v samostojnem studijskem ritmu, je fokus njenega dela postala priprava zasebnih performansov, katerih artefakti so slike, glasba, skulptura in videi. S tem se postavi v vlogo mock režiserja. Zanimajo jo minljivi prostori, zgodovinsko potisnjeni ob obrobja mesta. Tisti, delujoči šele, ko večina spi. Od motelskih sob do javnih garaž, predvsem pa ljudje, ki jih pogosto obiskujejo.

»Delo postane zares zanimivo, ko ti izposojeni prostori postanejo neavtorizirani filmski seti, v katerih prepletam opazovano vsakodnevno dogajanje s fikcijo. Trenutno delam na samostojni razstavi, ki jemlje inspiracijo iz okolice londonskega nadvoza Westway, ki ločuje dve socialno zelo različni naselji. Pri tem projektu sem imela priložnost sodelovati z lokalnimi taksisti, DJ-ji, pralci avtomobilov in modnimi fotografi — in celo največjim psom v Londonu,« pove z navdušenjem in doda, da je kljub nenehnemu našemu razvoju in spremembam v nas venomer skrito nekaj, kar nam ne da miru, čeprav se tega še tako otepamo. »Zame delo postane relevantno, ko se v določene aspekte mojega nelagodja poglobi in odpre pot v druge, še nepoznane prostore in narative, ki jih naredijo edinstvene. Torej na nek način se mi zdi, da se moje delo kljub mnogim spremembam in novim izzivom vrti okoli nekaj neizogibnih preokupacij in obsesij.«

V njenem delu se prepleta pestra paleta umetniških smeri, od slikarstva do oblikovanja dekorativnih predmetov. Začenši s serijo Three Little Musketeers (op. Trije mali mušketirji). Ta spada med njena zgodnejša dela, ki so vedno mejila na scenografske predmete, med dokaze večjega prostora. V primeru omenjene serije in svečnika Willy Wonka je to dnevna soba, s čimer se je umetnica približala področju dizajna:

»Zmeraj me zanima večji zgodovinski in socialni kontekst in hkrati atmosfera, ki jo orisujejo predmeti. Pritegnila me je ideja naivnosti in nedolžnosti, ki jo prikliče gugalni konjiček, arhetipski simbol igrače iz otroštva. Tako kot večina simboličnih predmetov namiguje na preteklost, vendar dejanje jahanja konja ostaja močno sredstvo igranja vlog in dominacije; denimo vesterni so najbolj prepoznavni kinematografski primer. Zanima me srečanje dveh ločenih svetov, nedolžnega in odraslega, otroškega in pokvarjenega, v enem predmetu ter posledično ambivalentna vloga igrače in njen položaj v domačem prostoru, kjer se predmeti podrejajo njegovemu udobju.«

Kot navdih pri oblikovanju svečnika je služil »psihotični« lik Willyja Wonke iz slavnega filma sedemdesetih let Willy Wonka & the Chocolate Factory. Ta je še danes prisoten v sodobni kulturi, kot cinični viralni meme. Svečnik sta kustosinji Anja Radović in Urška Krivograd uvrstili tudi v kolekcijo Voyage, ki združuje unikatne kose in kose v omejeni nakladi desetih slovenskih oblikovalcev.

»Poklon tej perfektni neuravnoteženosti značaja se realizira v materializaciji objekta, nekakšnega zvitega svečnika. Je rezultat nečesa, kar bi lahko bil neuspeli urok. Zanima me tanka meja med realnostjo in izumetničenim, meja med predvidljivostjo domačega mikrokozmosa in prepoznavnostjo njegovih predmetov ter prekanjeno fantazijo odrskih rekvizitov,« sklene umetnica z umetniškim imenom Nana Wolke.

Več >>> www.nanawolke.com

Fotografije: Klemen Ilovar, Nana Wolke

Prejšnji članekAsketska obalna hišica z nenavadno filozofijo
Naslednji članekHiša z elegantnim okvirjem in temperamentno notranjostjo
Avatar photo
Milenijski metulj, razpet med novinarstvom in arhitekturo. Arhitektka po študiju in novinarka po duši, ki ves prosti čas preživlja v naravi, večere pa ob iskanju inspiracij za nove projekte. Njeno življenje je gibanje, mirovanje ji je tuje. Ko zaključi s prenovo predsobe, že se loti postavljanja DIY mačjega praskalnika in sočasno išče ideje za namizni aranžma. Recept za srečo: velika lesena jedilna miza za druženja in pasje dlake.
0 komentarjev
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje