V svetu hitrih in instantnih rešitev inovativne zgodbe pogosto niti ne dobijo pozornosti, ki si jo v resnici zaslužijo. Salto Dionys je znamka, ki prisega na avtentičnost materialnosti in pripovednost izdelkov, njen avtor, Rok Oblak, pa dokaz, da trajnost, inovativnost in estetska vrednost sobivajo prav v sožitju z lokalnim okoljem in naravnimi materiali. Vsak izdelek je rezultat poglobljenega razumevanja materialov, ki omogoča, da narava sama vodi obliko, funkcijo in estetiko.
Rok, po izobrazbi produktni oblikovalec, se je s keramiko prvič resneje srečal med študijem v Helsinkih leta 2003, ko je pri enem izmed predmetov oblikoval glinene kuhalnike na biomasne brikete, ki bi olajšali življenje ljudi v Malaviju.
»Ekstruder, s katerim izdelujem keramične izdelke za blagovno znamko Salto Dionys, je namreč predelana kovinska stiskalnica, ki se v številnih državah tretjega sveta uporablja za izdelavo briketov. Napravo smo razvili skupaj z Richardom Stanleyjem (ZDA) in Kobusom Venterjem (JAR). Projekt je pomembno vplival tako na moj nadaljnji podiplomski študij, ki sem ga končal v Kanadi, kot na ustanovitev mikroobrtnega združenja Salto Dionys, ki ga vodim v ljubljanski delavnici Levo,« pojasni ustvarjalec.
Že med študijem ga je zanimalo delo z naravnimi in recikliranimi materiali, ki so tako rekoč ekonomični za pridobivanje in prijazni do okolja. Ob začetku delavnice Levo se je še bolj inventivno posvetil raziskovanju gline, lesa in biomaterialov, tudi v sodelovanju s kolektivom Krater, s katerim sodeluje še danes. Skupaj s Primožem Turnškom je oblikoval embalažo iz podgobja za Krater skodelico, izdelano iz lokalne gline, ki jo dopolnjujeta papir iz japonskega dresnika in čaj, prav tako nabran v gradbeni jami za Bežigradom. Njun izdelek je bil nagrajen z znakom odličnosti in uvrščen med darila Made in Slovenia ter odlično ponazarja celoten spekter materialov, ki jih lahko naberemo in vzgojimo v lokalnem okolju.
Rok se z oblikovanjem embalaže iz podgobja profesionalno ukvarja tudi kot mentor Zelenega laba v Centru Rog: »Zanimajo me predvsem zanimivi procesi, ki ponujajo veliko različnih pristopov in s tem številne možnosti za variacije in inovacije. Na teh področjih poteka res veliko raziskav in s pomočjo umetne inteligence lahko tudi kot samostojni ustvarjalci zelo hitro in enostavno pridemo do zanimivih in novih rešitev. Skratka, zelo je zabavno in razburljivo.«
Številni njegovi projekti so pogosto izrazito eksperimentalni, postopek pa igriv in raznolik, pogosto odvisen od želje naročnikov, idej prijateljev, konteksta razpisov ipd. Kot poudarja, obstaja veliko vhodnih točk in iniciativnih stičišč, ki botrujejo nastanku njegovih projektov. Kot pristaš t. i. action-design pristopa, ki temelji na prototipiranju in manj na strategiji ter načrtovanju izdelkov (razen kadar je to nujno), verjame, da je treba izhajati iz materialov in znanja, ki so na volji, ter z iteracijami priti do končne rešitve.
»Zanimivo je tudi začeti s strani materiala. Med študijem doktorata, ki pa ga nisem končal, me je zanimalo oblikovanje, izhajajoče iz materiala (material-driven design), kjer material sam pogojuje nastanek projekta. Za to obstaja cela vrsta pristopov in principov oziroma orodij, po katerih se lahko orientiramo. Pri ekstrudiranju, s katerim se največ ukvarjam, je na primer zanimivo to, da šele ko je glina že iztisnjena, dobimo idejo, kaj bo iz tega nastalo – vrčki za pivo so nastali povsem po naključju, saj se je oblika šablone izkazala bolj zanimiva zanje kot za skodelice za čaj,« pojasni Rok.
Igrivost v sam proces nastajanja izdelkov vnaša tudi dokaj nenavaden izbor materialov, ki odstopa od industrijskih standardov. Skupni imenovalec materialov, ki ga zanimajo, so biokompoziti. Ob tem navede primer gline pri naravni gradnji, »kjer s točno določeno dolžino rastlinskih vlaken in velikostjo peščenih agregatov lahko dosežemo impresivne trdnosti že brez pečenja, tudi za namen izdelovanja manjših predmetov za oblikovanje interjerja«.
V sklopu Zelenega laba raziskuje tudi uporabo precej bolj banalnih materialov in obdelave, ki dviguje njihovo vrednost. Ob tem navede primer odpadne žagovine Lesarskega laba, »kjer z mešanjem moke in kisa dobimo gnetljiv material, ki je zelo enostaven za oblikovanje in dosega trdnost ivernih plošč«. Če se ga zaščiti z naravnimi olji in voski, nastane trajen izdelek. V osnovi gre za širjenje nabora materialov, izdelanih iz surovin, ki so na voljo v lokalnem okolju, da lahko pozneje naročnikom ponudijo ustrezno rešitev s čim manj napora in čim manjšo obremenitvijo za okolje.
Med Rokovimi projekti izstopa tudi Čebelino, namenjen tako čebelarjem kot posameznikom z vrtovi, balkoni ali travniki: »Ideja za Čebelino je nastala v sodelovanju z Lukom Pleskovićem, ki deluje v kolektivu Pjorkkala, kjer razvijajo glinene kompozite za 3D-tiskanje. Odzvala sva se na pobudo Čebelarske zveze Slovenije in oblikovala pitnik za čebele, za čebelarje. Pozneje se je izkazalo, da čebelarji potrebujejo drugačno napravo, Čebelino pa bi lahko bil zelo primeren za vse prebivalce urbanih okolij, ki imajo stik z naravnim okoljem, kjer se gibajo čebele.«
Izdelek iz porozne keramike, ki še posebej v sušnih mesecih deluje kot okrepčevalnica za čebele, omogoča postopno pronicanje čiste vode, s čimer podpira zdravje čebel in drugih opraševalcev v urbanih okoljih. Material je nastal z dodatkom žganja v glino, kar med žganjem ustvari porozen material, pri čemer so natančno uravnavali temperaturo žganja za dosego optimalne propustnosti.
Razvoj je potekal skozi številne iteracije in prototipe, pri oblikovanju pa so jih navdihovale čebele same – s parametričnim oblikovanjem so dosegli obliko, ki spominja na panj in izpolnjuje vse funkcionalne zahteve: prehajanje vode, možnost obešanja, zaščito pred insekti in primeren pokrov. Čebelino tako deluje tudi kot učni pripomoček, ki omogoča interakcijo s čebelami ter je primeren za odrasle in otroke. Trenutno se pripravlja nov zagon proizvodnje pod okriljem Mini tovarne zavoda Knof.
»V sklopu podiplomskega študija sem raziskoval delovanje prvih tako imenovanih ljudskih arhitektov in oblikovalcev. Morali so črpati in načrtovati ideje iz lokalnega okolja, saj drugih možnosti ni bilo. Tako so bile rešitve polnovredno umeščene v lokalna okolja, znanje in materialnost pa sta se prenašala iz roda v rod,« v odgovoru na vprašanje, ali vključevanje lokalnega okolja pri oblikovanju predstavlja prednost oziroma omejitev, pove Rok in doda, da sodobna digitalna okolja in umetna inteligenca omogočajo dostop do lokalnih znanj v globalnem kontekstu, kar razširja možnosti reševanja problemov. Z uporabo kritičnega razmišljanja, samorefleksije ter eksperimentiranja tako lahko odkrivamo nove povezave in kombinacije rešitev iz neznanih, a sorodnih kontekstov:
»Mislim, da se s tem res odpira veliko možnosti, vendar so pogojene tudi z veliko odgovornostjo in vpletenostjo v stik z materialom, da ne prodajamo lažnih rešitev. Rešitve v teoriji so dostopne v nekaj minutah, medtem ko prototipiranje in razvoj materialov zahtevata veliko časa in vztrajnosti. Upam, da bo to delo postalo bolj cenjeno in ovrednoteno tudi z vidika neuspeha. Rešitev običajno pride šele po številnih iteracijah, ki pa jih je težko predvideti vnaprej in oblikovati v ponudbi klientu. K sreči sta lokalno znanje in materialnost vedno bolj cenjena in pri nasičeni konkurenci na trgu ponujata neizpodbitno prednost ter predvsem neizčrpne variacije, saj vsaka znamka in vsak proizvajalec prihajata iz drugega okolja. S tem se tudi krepi vrednost naravnega okolja in podeželja, ki vedno prinašata unikatne geografske in surovinske vrednosti.«
Znamka Salto Dionys pa se ne omejuje le na sončno stran Alp, temveč je priljubljena tudi onkraj slovenskih meja. In kako mednarodni trg razume materiale in zgodbe, ki izhajajo iz lokalnega konteksta? Kot pove Rok, so izdelki iz lokalnih materialov nosilci lokalnih zgodb, ki imajo obsežnejšo vsebino in večinoma velik vložek energije v koncipiranje in proizvodnjo. To pa je težko prevesti v tuje trge, sploh v svetu instant rešitev in kratkotrajnih vsebin. Ob tem navede nekaj dobrih izkušenj:
»V nedavni predstavitvi slovenskega oblikovanja v Milanu in na Dunaju z naslovom Material Bar smo namesto izdelkov izpostavili inovativne prakse lokalnih ustvarjalcev in doživeli presenetljiv odziv. Obiskovalci so se odzvali zelo pozitivno in participativno ter so sami želeli biti del izkušnje. To je živ dokaz, kako se materialnost in vsebina prepletata v zanimivo izkušnjo, ki v zadnjem času pridobiva na vrednosti. Delavnice keramike pogosto predstavljajo večji prihodek od samih izdelkov. Anselma, kjer izdelujejo oblačila iz odpadnih tekstilnih materialov (deadstock), je super primer, kako se lahko iz samega procesa oblikuje lokalna socialna scena, zanimiva tudi za mednarodno občinstvo, ki si želi pristne izkušnje in nakupa v lokalnem okolju.«
Ob tem sogovornik poudari, da mora izdelek to vsebino tudi ustrezno izražati ter znova in znova presenečati, da ostaja zanimiv za kupca ali gledalca. To je dolžnost oblikovanja in avtorja izdelka. Lokalna izdelava in materialnost sami po sebi ne upravičujeta pozornosti.
A kljub vse večjemu povpraševanju po okolju in uporabniku prijaznih izdelkih Rok ob tem opozori na pravi paradoks – na eni strani se spodbuja raba lokalnih surovin, na drugi pa sta zakonodaja in regulativa na tem področju tako zahtevni, da si posamezni ustvarjalci ne morejo privoščiti testiranj in certificiranj za legalno prodajo vsakega posameznega izdelka, sploh če gre za unikate:
»Na področju gline je za legalno prodajo treba imeti registriran rudnik, tudi če želimo izkopati le manjšo količino gline za nekaj skodelic in je zemlja v naši lasti. Poleg tega je treba glino testirati pri različnih temperaturah ter jo certificirati za stik s hrano, čeprav se v praksi izkaže, da pri dovolj visokih temperaturah žganja s tem ni težav. Konec koncev na vseh delih sveta že tisočletja ustvarjajo izdelke iz lokalne gline. Na podoben izziv naletimo tudi pri naravni gradnji, izdelkih iz papirja, micelija ipd. Če bi države prepoznale vrednost teh praks in izdelkov, bi v ta namen vložili več sredstev in pogoje za ustvarjalce ustrezno uredile ‒ ustanovile bi centre za cenovno ugodne raziskave, testiranje in certificiranje lokalnih materialov. S to problematiko smo se s kolektivom Krater ukvarjali že na Bienalu oblikovanja, s projektom prepovedane vernanukarnosti (Forbidden Vernaculars), primer gline pa naprej raziskujem v novem projektu oblikovanja ekstrudiranih steklenic, s podporo Centra za kreativnost in Ministrstva za kulturo.«
Kot drugi izziv izpostavlja pridobivanje pozornosti kupca, uporabnika ali obiskovalca, ne da bi bilo pri tem oglaševanje vsiljivo, prisiljeno ali pretenciozno. Opozarja, da imamo preobilico predmetov, ki obljubljajo fantastične funkcije, hkrati pa primanjkuje objektov z bogatimi pomeni, ki bi jih ljudje znova in znova občudovali z različnih vidikov.
»Kakovosten izdelek rokodelca, v katerega je bilo vložene ogromno energije in prihaja iz lokalnega kraja in konteksta, je premalo cenjen v primerjavi s predmetom banalne funkcije s spletne platforme Temu, ki ponuja več funkcij za frakcijo cene. Ampak tako je – temu se ne moremo zavestno upirati. Treba je najti rešitve, ki ustrezajo razvoju človeške narave, želja in strasti, konec koncev tudi oblikovanja trendov. Bolj kot v inovacije sem začel verjeti v variacije, v domišljijo in skrivnostnost, tudi dekor, barvito in zabavno življenje. Inovacije pa pretežno predstavljajo racionalno življenje – poenostavljeno, olajšano, ekonomizirano in učinkovito, skratka, dolgočasno,« še sklene Rok.
Foto: Branka Keser, Marvin Unger, Amadeja Smrekar, Rok Oblak
