Na Hočkem Pohorju stoji hiška, ki je bila nekoč zastarela vikendica z vlažno teraso in zamašenim dimnikom. Danes je to drugi dom mladega glasbenega para, ki je v njej prepoznal možnost novega začetka, svobode in življenja blizu gozda.
Ko se pripeljemo do parcele Julije Veleski Kores in Tima Koresa – Korija, se na vrhu klančine najprej izriše široka garaža z dvojnimi elegantnimi garažnimi vrati podjetja Hörmann Slovenija. Nekaj korakov stran pa s svojo toplino in obilico lesa vabi velnes, ki zlasti pozimi do kosti pogreje stanovalce prikupne črne hiške, dvignjene nekoliko nad brežino.
Bilo je krasno, dokler se ni zadimilo
Kakor se za pravo romantično anekdoto spodobi, je prvi obisk takrat še stare hiške oblikoval spomin, ki ga glasbeni par ne bo pozabil nikoli. Tim je Julijo povabil na zmenek v počitniško hiško. Popoldne sta preživela v sproščenem vzdušju ob večerji, nato se je Tim namenil zakuriti kamin in pričarati večer, poln topline. »Naenkrat je bilo vse v gostem dimu,« se v smehu spominjata tistega večera. Po vseh štirih sta se pognala iz hiše in se, ko se je dim polegel in notranjost prezračila, odpravila na varno v Maribor. Dan pozneje se je Tim vrnil na Pohorje, da preveri, kaj je narobe s pečjo. Umaknil jo je od stene in v dimniku našel zataknjenega ptiča, starega več let. Od tistega dne se je začela prava prenova.
Med prenovo je hiška zrastla
Hiša je bila sprva skoraj pol manjša. Terasa je bila skromna in neuporabna, pogosto vlažna, v notranjosti hiške pa luknja pri luknji, se spominjata. Tim je z veliko občutka za prostor in estetiko želel, da hiša zadiha. »Najprej je bilo treba utrditi konstrukcijo in podaljšati objekt proti jugu, nato pa ustvariti odprt, svetel bivalni del in oblikovati galerijo,« našteva lastnik. Danes prednji del hiše zaključuje ogromna zasteklitev z razgledom na gozd. Na dvignjeni ploščadi pa se odpira 110 kvadratnih metrov velika terasa, pod katero je lastnik zasnoval garažo in velnes.
Garaža, ki je postala izziv geometrije
Tim priznava, da je pri načrtovanju terase in garaže pod njo naredil veliko napako – garaža se proti notranjosti rahlo zoži, namesto da bi bila zasnovana popolnoma pravokotno. »Moral bi žrtvovati kakšen meter terase, da bi garaža ostala pravilno kvadratna,« pojasni. Na srečo so – kot pravi – strokovnjaki iz podjetja Hörmann natančno preračunali možnosti in predlagali ustrezno rešitev.
Primož Oset, direktor podjetja Hörmann Slovenija, pojasni: »Pri Timu smo si ogledali garažo in zaradi tehničnih zahtev vedeli, da bo najbolje vgraditi dvojna sekcijska vrata. Sredinski steber smo izkoristili kot naležno točko, na drugi strani pa smo z dodatno podkonstrukcijo zagotovili ustrezno stabilnost, tako da bodo vrata dolgo in zanesljivo delovala.«
Tudi izbira barve garažnih vrat ni bila naključna. Tim se je odločil za temen antracit, ki se ujema s karbonizirano leseno fasadno oblogo iz pohorskega lesa. »Lastniki barvo garažnih vrat navadno izbirajo skupaj z arhitektom, strokovnjaki iz Hörmanna pa svetujemo predvsem glede tipa vrat, praktičnih vidikov in obstojnosti ter občutljivosti barve na umazanijo. Čeprav so priljubljeni temni odtenki, je z vidika vzdrževanja najbolj hvaležna bela barva,« poudarja Oset.
Več tipov vrat in 24-urna servisna podpora
Hörmann ponuja več tipov garažnih vrat, od sekcijskih do rolo izvedb pa sekcijskih s stranskim odpiranjem ter vrat z vgrajenim prehodom. Vrata v vratih so namreč zelo praktična, če stanovalci garažo pogosto uporabljajo kot vhod v hišo.
Primož Oset poudari tudi pomen zanesljivosti in kakovosti. »Današnji pogoni delujejo skoraj neslišno, kar pomeni, da lahko uporabnik hitro zazna morebitno nepravilnost, če sliši, da je z zvokom garažnih vrat nekaj narobe. Naše podjetje zagotavlja 24-urno servisno podporo skozi vse leto ter tudi redne vzdrževalne preglede, pri katerih vrata očistijo, nastavijo in uporabniku svetujejo, kako poskrbeti za njihovo dolgo življenjsko dobo,« še dodaja direktor podjetja Hörmann Slovenija.
Les kot podpis hiše
Lesene obloge, kakršne so na konstrukcijskem delu garaže in velnesa, so značilne tudi za hišico zakoncev Kores. Zunanjost je obložena s karboniziranimi deskami, pripravljenimi po starodavni japonski tehniki Shou Sugi Ban. »Les sem najprej žgal, da so se zaprle pore. Tako je postal odporen proti vlagi, UV-žarkom in žuželkam. Nato sem ga nekajkrat premazal še s tungovim oljem, preden se je z njim začela oblagati hiša,« pojasni Tim.
Notranjost nosi intimno in ganljivo zgodbo. Večino lesenih elementov, tudi pohištvo v nadstropju, je Tim zasnoval skupaj s svojim pokojnim očetom. »On mi je pokazal, kako se les obdeluje. V resnici je ves zgornji spalni del najina skupna izdelava,« pove. Ob pogledu na topel les, s katerim so obdelani strop in tla, se zato hiša zdi še bolj osebna.
Dva tuša, dva psa, dva doma
Julija razkrije enega svojih najljubših kotičkov: kopalnico, kjer sta v eni kabini dva tuša – levo in desno. Ker je vsakdan ob malem otroku, dveh psih in delu precej intenziven, sta si glasbenika zaželela prostor, v katerem dan zaključita skupaj.
Danes družina Kores živi med Mariborom in Pohorjem. »Nekaj mesecev smo v mestu, nekaj mesecev pa v hišici na tisoč metrih nadmorske višine tik ob gozdu. Všeč mi je, da lahko izkusimo oboje,« pravi Julija, ko se zazre v tišino smrek in občuti tisto redko kombinacijo odmaknjenosti in udobne bližine civilizacije – saj je Maribor le pol ure stran od idilične hiške na Hočkem Pohorju.
Fotografije: Tim Kores – Kori, Jasna Amalija Marin
Sponzorirana vsebina
