Dvorec zakladov, ki ga objemajo vrtnice

Rožni dvor je 600 let stara stavba, ki je med mogočnimi zidovi nekoč gostila tudi grofe. Skupaj z gospodarskim poslopjem je proglašena za spomenik nepremične kulturne dediščine. Njen lastnik je stavbo skrbno prenovil in med kamnitimi stenami našel dragocene zaklade.

0

V slikoviti Dravski dolini, ob cesti, ki povezuje mesti Maribor in Dravograd, se je razvilo naselje Radel, ki je v 13. stoletju dobilo trške pravice. Zaradi zavetne lege in drugih naravnih danosti je kraj svojčas bil idilično letovišče. Danes ga poznamo pod imenom Radlje ob Dravi.

Spremembe skozi čas

Na robu naselbinskega središča še danes izstopa posest z dvema stavbama – gospodarskim poslopjem in monumentalno stanovanjsko hišo, ki se imenuje Rožni dvor. Impozantna stavba z meter debelimi zidovi je v šestih stoletjih, odkar veličastno stoji v naselju, predstavljala dom različnim lastnikom.
Spremembe na stavbi so se dogajale v sozvočju z razvojem in željami menjajočih se lastnikov. V 17. stoletju so povečali okenske odprtine in polepšali notranjost po tedaj uveljavljenih baročnih merilih lepega. V začetku 19. stoletja sta bila v 1. nadstropju osnovna šola in vrtec, kar spet kaže na pomembno vlogo objekta v kraju. V tistem obdobju so čelni fasadi dodali balkon, leta 1905 pa so zelo strmi strehi zmanjšali naklon. V 20. stoletju so v stavbi nastala stanovanja, takrat so na lesene tlake položili talne obloge iz plastičnih mas in sintetičnih vlaken ter prostore razmejili s predelnimi stenami, kar je bilo skrb vzbujajoče za takšno stavb. Ozaveščen novi lastnik pa ji je s skrbnim pristopom in premišljeno prenovo vrnil prvinsko lepoto.

​Zidovi so ga poklicali

Čeprav se je v mladosti Edi Korat odločil, da na posestvu, nedaleč od dvorca, sezida novo hišo, ga je mogočna stavba, v kateri se je rodil, čez čas poklicala k sebi. “Tanka je meja med tem, ali bo neka stavba propadla ali ponovno zaživela. Porušena hiša ne bo obstajala nikoli več, nikdar več ne bo slikovitih, veselih in navdihujočih zgodb, ki so jih ustvarjale generacije, ki so tam živele,” se je zavedal Edi in se tako odločil, da dvorec obnovi. Veliko je raziskoval, hodil v pokrajinski arhiv v Gradec v Avstrijo, kjer so shranjeni vsi dokumenti o dvorcu, v katerem biva. “Zanimalo me je, kaj se je s hišo dogajalo, kaj je bilo v njej. In potem sem prišel do odkritij, da so v 16. stoletju tu živeli grofje.”
Neštetokrat je hišo preiskal v različnih življenjskih obdobjih, tudi v otroštvu. “Vedno sem kaj našel in to me je gnalo naprej, ta raziskovalna žilica mi ni dala nikoli miru, še zdaj ne. Nekoč sem v hiši našel čudovit starinski samokres. Drugič bajonet. Na podstrešju sem odkril staro sabljo iz Kraljevine Jugoslavije. Na travniku pri prvotnem dvorcu pa sem med kopanjem 20 centimetrov pod površjem našel srebrnik nizozemskega vojaka iz 16. stoletja. Zanimivo je, kaj vse lahko najdeš tam, kjer se je pisala zgodovina.”

Pred prenovo

Z obnovo ohranil identiteto 

Z vsem spoštovanjem do spomenika kulturne dediščine se je lotil obnove. “Ti tramovi na stropu so originalni. V nekem obdobju je bilo moderno, da so strope ometali in pobelili. In ko sem ga začel restavrirat, sem to odstranil.” Apno je umival s cunjo in vodo – skrbno in počasi. “Kakšnih 300 ur sem porabil, da sem očistil strop in še z nožičkom popraskal bele delce. Potem sem ga premazal s čebeljim voskom. Zdaj znova žari v svoji prvobitnosti,” ponosno pove Edi.

Obnovil je tudi vse stare okenske okvirje in vrata, odstranil sintetične materiale in predelne stene, saniral tlake in prostorom povrnil identitetni izraz.
​Pri dobrih prenovah je zaželeno, da namembnost bivalnih stavb približamo današnjim standardom, tako je lastnik v hiši poskrbel za vodovod, ogrevanje s centralno pečjo na pelete, sanitarni prostor. A živi ogenj je zanj silno dragocen. Toplino plamenov domu podarjata obnovljena lončena peč v bivalnem prostoru in litoželezna peč v kuhinji. Pohištva v stavbi ni bilo. Zato je Edi kakor skrbni zbiratelj nabral posamezne kose, ki izpričujejo zgodbe preteklosti, in jih preudarno umestil v svoj dom.

​Cvetoče razkošje, ki sega čez balkon

Rožni dvor je obdan s čudovitimi vrtnicami in pušpani. Edi pripoveduje, da je silno rad med rastlinami in kar sam poskrbi za vrtnarska dela. “Vsaki drugi, tretji dan sem med rožami. In jaz sploh ne čutim to kot neko delo. Meni je to življenje, razvedrilo, navdušenje. Vidim, pobožam cvet, ga malo poravnam ali obrežem, kjer je potrebno. In napeljujem vrtnice, ki rastejo do sedem metrov visoko, vse tja do balkona in še čez.” Te mu v toplem delu leta vračajo ljubezen s stotinami dehtečih cvetov.  

O tem, kako je bivati v hiši, obdani z vrtnicami, v kateri leseni podi škripajo in stene pripovedujejo zgodbe, Edi razodene: “Življenje je čudovito. To je kot nagrada živeti v taki hiši.” Ob tem pa poetično doda: “Vsak človek potrebuje svoj prostor. Če je še tako majhen, če je še tako skromen, o katerem lahko reče: To je moje, tukaj živim in ljubim. Tu se odpočijem, tu najdem svoj mir in srečo. Tukaj lahko jočem in se veselim. To je moj dom in tu sem jaz doma.”

Več o dvoru: www.rosenhof.si

Fotografije: Edi Korat, Ambienti

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *