V ustvarjalnem srcu Camden Town v Londonu stojijo številni industrijski lofti, kjer je nekoč vrvelo od živahne industrije, danes pa so mnogi ostali prazni in zapuščeni. V enem od njih je bil urejen tudi filmski studio, v katerem so snemali legendarni šov Monty Python, arhitektka Marianne Tiegen pa mu je namenila drugačno poslanstvo – spremenila ga je v zanimivo bivališče.
Glavni ton industrijskim loftom narekujeta opeka in surovo jeklo, in tako je bilo tudi pri loftu, prizorišču snemanja priljubljenega šova Monty Python, ki ga je v urejanje dobila arhitektka Marianne Tiegen. Je pa danes od nekdanjega filmskega studia ostalo bore malo, saj je spremenil svojo namembnost. Njegovo siceršnjo industrijsko ostrino je zamenjala eleganca, hrapave površine so postale graciozne linije, prvoten industrijski značaj pa se je prelevil v domačnost in toplino.
Arhitektka je nekdanje surove betonske in kovinske zaključke, velike Edisonove sijalke in hladni minimalizem spremenila v 3000 m² veliko družinsko hišo in oblikovalski atelje, ki sicer ujame bistvo zgodovine, a jo preplete s sodobnim bivanjskim konceptom.
Dolga tlakovana pot, obdana z zelenjem, in diskreten vhod vodita v srce doma. Prvi presenetljiv element? Miza Aldo Tura v barvi fuksije nakazuje živahnost in ton preostale opreme. Ko nadaljujemo naprej v notranjost, glavni bivalni prostor s 5 metrov visokimi stropi in ogromnim strešnim oknom preplavi naravna svetloba. Bujne lončnice še bolj brišejo meje med notranjostjo in zunanjostjo ter mehčajo arhitekturni slog.
Vse v tem domu je veliko, pretiranih dimenzij, a hkrati vabljivo, saj se nekdanji duh industrijske dobe sreča z bogatim, otipljivim svetom: krznena preproga pod nogami, zlate muranske svetilke, ki žarijo nad glavo, in bleščeč medeninast kamin, ki je magnet prostora. Zemeljski toni ponujajo občutek miru sredi dramatične velikosti bivališča, prostor pa prežemajo tudi presenečenja, na primer skupek oranžnih visečih lestencev iz 70. let, ki vzbujajo veselje in živahnost.
V spalnicah in prostorih za druženje se nadaljuje ista igra kontrastov: skromni industrijski materiali se srečajo s kašmirskimi zavesami, kar ustvarja dialog med surovostjo in prefinjenostjo. Hkrati pa zastekljeni most, ki povezuje dva dela stavbe, zagotavlja, da se gibanje po domu zdi kohezivno in filmsko.
Pristop arhitektke Marianne Tiegen ni bil namenjen brisanju zgodovine, temveč temu, da grobost industrijske preteklosti sobiva z bolj intimnim, otipljivim svetom, ki omogoča doživeto bivanje.
Arhitektura in fotografije: Marianne Tiegen Interiors
