Na robu gorenjske vasi, kjer se jutra začnejo z meglicami, ki se lenobno ovijajo okoli gorskih grebenov, in kjer večeri dišijo po lesu in travah, stoji hiša z zgodbo. Dolga leta je samevala – tiha, prezrta, s stenami, ki so molče pričale o življenju, ki jih je nekoč napolnjevalo. Danes pa znova diha. Ne zaradi dragih arhitekturnih intervencij, temveč zaradi odločnosti, ustvarjalnosti in topline družine, ki jo je vzela za svojo. Katra in Primož sta si skupaj s tremi hčerkami prav tam ustvarila dom – ne popoln, a pristen. Ne kupljen, temveč izpogajan z življenjem.
Dom, ki ni bil naprodaj – le pozabljen
V času, ko se zdi lastno bivališče marsikomu nedosegljiva utopija, sta se Katra in Primož podala na pot, ki jo večina spregleda. Medtem ko je večina oči usmerjenih v oglase za novogradnje in kreditne kalkulatorje, sta onadva raje pogledala okoli sebe – k praznim hišam, ki kljubujejo času.
»Ko sva že skoraj obupala, sva še zadnjič povprašala prijatelje, ali kdo kaj ve. In zgodilo se je – hiša, ki je desetletje čakala na nekoga, da ji vrne življenje. Lastnik ni iskal kupca, le nekoga, ki bi jo negoval. In midva sva si želela točno to,« pripoveduje Katra. Tako se je rodil dogovor: simbolična najemnina v zameno za obnovo, skrb in življenje med stenami, ki so bile predolgo prazne.
Od prahu do piknika: kako se začne dom
Prvi dan prenove ni bil posvečen zidovom, temveč ljudem. Delovna akcija s prijatelji, orodje v rokah in poznejši piknik na vrtu – to je bil začetek. Šele nato so prišle talne obloge, prenova peči, izdelava pohištva, sušenje sten, prestavljanje zidov. Počasi, etapno, brez velikih proračunov. A z veliko ljubezni in vztrajnosti. »Primož je mojster ‘naredi sam’ projektov. Jaz pa iščem zgodbe – rada starim stvarem vdahnem novo funkcijo, nov pomen,« pove Katra.
Vsak kos z razlogom – vsak predmet s preteklostjo
To ni dom iz katalogov. Tu ni instant estetike. Vsak kos ima obraz, zgodbo, sled časa. Obnovljeni stoli od babice. Rex gugalnik, podedovan od dedka. Otroška posteljica, ki se je prelevila v igralni element. Luč iz kontejnerja. Omara, podarjena od neznanke z Instagrama, danes pa kraljuje v otroški sobi. In postelja – narejena doma, z lastnimi rokami. V tem domu ni nič naključno. Je le točno toliko, kolikor je treba. In nič več.
Trajnost kot življenjska logika
»Rada imam naravne materiale, les, apnen omet, nevtralne barve. Ne zato, ker bi sledila trendom, temveč zato, ker se mi zdi to najbolj smiselno. Udobje, funkcionalnost in pomen – to je zame bistvo,« pravi Katra. Obnova te hiše ni bila estetski projekt – bila je vračanje funkcije, spoštljivo oživljanje prostora. Hiša danes ni le stabilna, topla in svetla – ponovno ima vrednost. In prihodnost.
Model, ki bi lahko deloval širše
Zgodba Katrine družine odpira pomembno vprašanje: koliko praznih, prezrtih hiš po Sloveniji bi lahko znova zaživelo, če bi pogledali drugače? Koliko mladih družin bi si lahko ustvarilo dom, če bi obstajalo več zaupanja, več pripravljenosti za sodelovanje med tistimi, ki nepremičnine imajo, in tistimi, ki iščejo zatočišče? »Lastnik ima nekoga, ki hišo vzdržuje, mi pa imamo prostor, kjer živimo, ustvarjamo, rastemo. Pošteno. In dragoceno. Otroci so vsak dan zunaj, narava je naš vsakdan. Televizije nimamo – enostavno je ne potrebujemo,« pravi Katra.
Toplina, ki ni na prodaj
Toplina doma se ne rodi v salonih. Rodi se v pogumu, da zidove očistiš s svojimi rokami. V odločnosti, da obnoviš, kar bi lahko propadlo. V sposobnosti, da vidiš vrednost v nepopolnem. In v pripravljenosti, da nek prostor napolniš z zvoki družinskega življenja. Hiša danes diha – ne le z novimi materiali, temveč z novim smislom.
