Nagrajena prenova stare domačije

Kaj narediti s spomeniško zaščiteno zgradbo, ki pod razpadajočim ometom in zrušenim stropom še vedno skriva zdravo osnovo? Se ustrašiti in jo prepustiti nadaljnjemu propadanju ali se odločiti za prenovo? Odgovor nam prinaša zgodba Vrbanove domačije iz Poljanske doline. Gre za izvrsten primer, kako ohraniti stavbno dediščino in na prvi pogled že odpisani hiši vdahniti novo življenje.

0

Domačija, znana po priimku Vodnik, stoji v slikovitem vaškem okolju blizu reke Sore, poleg hiše pa jo sestavljajo še pomožni objekti – kašča, kozolec toplar in sušilnica sadja oziroma pajštva – ki jih je v celoti ali delno obnovil že lastničin oče. V najslabšem stanju je ostala prav hiša, sicer zavidljivih let. Ko se je dedinja, sicer upokojena učiteljica geografije in zgodovine, odločila za njeno ureditev, so vsi zmajevali z glavo, češ da prenova tako stare hiše ni smiselna. A lastnica je bila odločena, da bo ostarela dama spet zacvetela. In po šestih letih truda in vzornega sodelovanja sredi vasi Brodé sije pravi dragulj.

domačija pred prenovo

Hiša je bila pred prenovo v zelo ubogem stanju. “Bila je prava razvalina. Dosti elementov je bilo porušenih, omet je odpadal, dosti je bilo razpok … Znotraj se je še najbolj ohranila hiša, to je dnevni prostor. Sosednji prostor je bil še v najslabšem stanju, saj je ob velikonočnem potresu leta 1990 utrpel res veliko škodo: zrušil se je njegov strop,” se spominja ga. Peternel.

Ker je bilo pred prenovo poleg velike ljubezni do kulturne dediščine prisoten tudi prenekateri dvom, se je lastnica po nasvet in pomoč obrnila na usposobljene strokovnjake – arhitekta, konservatorko in mojstre, vešče starih rokodelskih tehnik.

Vrhunskost sredi ruševin

“Najprej objekt temeljito premerimo, izrišemo arhitekturni posnetek in preko tega spoznamo vse detajle: oboke, lesene stropove, posamezna okna, kovane okenske mreže, kamnoseške detajle ipd. Takrat znamo oceniti, kaj je vrednega in ključnega za ohranjanje oziroma kaj je s časom prišlo kot nanos, kot manj kvalitetna substanca dediščine,” proces iskanja idealnega stanja grobo oriše arhitekt Aleš Hafner.

Cilj je bil predstaviti stavbo v njeni najlepši luči, ko je bila na vrhuncu razvoja. Ta je trajal več stoletij, tekom katerih so hišo širili, prizidavali in nadzidali. Restavratorska in obnovitvena dela so bila obsežna. Stavbi je bilo treba zagotoviti statično varnost, vgraditi vanjo sodobne inštalacije in jo energetsko sanirati, kar so dosegli z vlagotesno in toplotno izolacijo pod tlaki in izolacijo sten proti zgornjim nadstropjem.

Načelu ohranjanja avtentičnosti lastnica sledi tudi v notranjosti. Interjer je opremila s pohištvom, ki je bilo že prej del hišnega inventarja, ter z detajli, ki so od nekdaj povezani z njeno družino. Tako je iz nedokončanega tetinega prta izdelala zavese za kopalnico, medtem ko so iz okvirjev starih slik nastala ogledala. Številne ostale starine pa je razstavila kar v črni kuhinji, v kateri še danes vohamo dim prejšnjih stoletij.

Lastnica hiše je dobila posebno priznanje za arhitekturno prenovo, ki ga podeljuje Šola prenove, in s tem okronala svoj trud pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine.

“V hiši veje neka pozitivna energija. Uživam v razgibanosti prostorov. V prepletanju starega z novim. In upam, da bodo tudi naslednji rodovi uživali tako in da bodo znali ceniti kulturno dediščino in jo tudi ohranit,” pogovor z nami zaključi ga. Peternel.

Arhitektura: GEA CONSULT

Konservatorska svetnica: Damjana Pediček Terseglav, ZVKDS

Fotografije: arhiv lastnice, arhitekta in restavratorke, Klavdija Košir, Ambienti

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *