»Živim ob robu gozda v tesnem stiku z naravo, ki me vsako jutro objame v nov dan. V ritmu letnih časov in tišini prostora je stik z zemljo, delo na vrtu in ustvarjanje v keramični delavnici moj preprost vsakdan in način bivanja,« o svojem vsakdanu, ki v sebi skriva tudi rdečo nit njenega ustvarjanja, pove Vesna Vidrih, oblikovalka gline, ki ustvarja pod znamko Spring Porcelain.
Vesna, po izobrazbi fotografinja, se je že po zaslugi fotografije naučila drugače gledati na svet okoli sebe. Razvila je pogled, ki ga očarajo detajli narave, njene teksture in oblike. S pomočjo objektiva jih vidi še bistveno bolj poglobljeno, izrazito. Ta pogled pa vnaša tudi v svoje delo in fotografiranje svojih izdelkov, s čimer lahko resnično izpostavi njihove značilnosti in strukturo.
»V svet oblikovanja gline me je poklical ogenj. Splet življenjskih okoliščin pred desetletji je omogočil, da sem v dar prejela peč za keramiko, kar je postavilo temelje nadaljnjemu raziskovanju, učenju in ustvarjanju na tem področju. Ogenj, ki ga predstavlja peč, glino preobrazi v trdno stanje in ji s tem omogoči tudi praktično uporabo,« se svojih začetkov z glino spominja Vesna.
Sprva se je z glino pobližje spoznavala skozi tehniko ščipanja in z oblikovanjem malih glinenih skulptur, kaj kmalu pa se je odzvala tudi na klic po bolj poglobljenem učenju. Med letoma 1998 in 2000 se je zato izobraževala v keramični delavnici Urbana Magušarja, kjer je osvojila osnove oblikovanja gline na lončarskem vretenu. Zatem se je na simpozijih keramike v Tuniziji seznanila tudi z različnimi tehnikami in vrstami žganja gline, kar je prispevalo k njenemu nadaljnjemu izrazu skozi oblikovanje.
Vesna svoji tesni prepletenosti z naravo ostaja zvesta tudi pri ustvarjanju. Ob svojem delu je namreč nenehno v stiku z naravnimi elementi, kot so zemlja, voda, ogenj in zrak. Skoznje se uči tako o zakonitosti narave in tudi o sebi: »Telo, psiha in čustva so v prepletu z naravo podprti pri sprejemanju, spreminjanju in nenehnem učenju o našem obstoju v naravnem svetu, katerega del smo. Glina me uči, kako diha zemlja, voda me uči fluidnosti ob ustvarjanju oblik, zrak mi šepeta o procesih prehajanja, ogenj pa razkriva moč preobrazbe.«
Narava, v vsej svoji pojavnosti, ji že od samega začetka služi kot navdih in podpora v življenju. Pri ustvarjanju jo navdihujejo različna biotska območja, najsi bodo gozdovi, ki jih odkriva skozi sprehode, ali morska obala. Z opazovanjem odkriva oblike, vzorce, teksture, ki jih preoblikujeta prostor in čas. Kot pove, je prav v ustvarjanju našla način, kako s svetom deliti isto, kar se želi izraziti, pa naj bo to pogled na svet, ki jo obdaja, ali preprosto ljubezen, ki jo čuti do matere zemlje in njene pojavnosti v vseh oblikah.
Tako kot jo uči narava, pa črpa znanje tudi iz svojega odnosa z glino: »V ustvarjanju z glino so fizikalni zakoni tisti, ki narekujejo vsak naslednji korak. Pri tem je potrpežljivost ključna, saj vsak korak zahteva svoj čas, ki pelje do končne podobe izdelka. Stik z glino mi vsakič znova ponuja vpogled vase, potrpežljivost pa je tista, ki me vodi k notranji tišini, prisotnosti in pozornosti. Vsakodnevno ustvarjanje tako ni več samo delo, ki ga opravljam, temveč način življenja in pot ozaveščanja, ki se dogaja znotraj pozornosti.«
V največje veselje ji je, ko njeni izdelki zaživijo v domovih ljudi, jim prinašajo veselje v dnevnih ritualih ali prispevajo k domačnosti bivalnega prostora. S tem je njihov namen izpolnjen. Kot pove ustvarjalka, šele z uporabo izdelki zares zaživijo in osmislijo njeno ustvarjanje. »Ob tem se združijo vsi trenutki, ki so prispevali h končni podobi ustvarjenega, zato v šali večkrat pomislim, da tiho vstopam v življenja ljudi, se jih dotaknem ali jim narišem nasmeh na obraz,« pove z nasmehom.
Posebno lepe spomine goji na trenutke z mednarodnih keramičnih simpozijev, kjer se srečuje z ustvarjalci iz različnih držav in okolij. Ta srečanja bogatijo njeno delo skozi izmenjavo znanja in izkušenj, hkrati pa ji odpirajo vpogled v različne kulture ter širijo in bogatijo njeno razumevanje in doživljanje življenja. Prav zato si želi, da bi takih izkušenj v prihodnosti nabrala še več, saj kot pojasni, v keramični skupnosti ni meja, obstaja le en svet v katerem vse vpletene združuje zemlja.
Krhkost porcelana, a ob tem tudi njegova trdnost, pa lahko prav vsem služijo v navdih pri izzivih, s katerimi se srečujemo na življenjski poti. Ali kot lepo za konec strni Vesna: »V življenju, kot neizogibno stalnico vsega, vidim spremembo. Kar se zdi trdno, lahko že v naslednjem trenutku lahko spremeni svojo pojavnost, pa naj gre za zunanji ali notranji vpliv življenja. Skodelica, iz katere pijemo ob svojem dnevnem ritualu, se lahko v trenutku nepozornosti razbije in spremeni v črepinje. S tem se zaključi njen prvotni namen. Vendar lahko črepinje ponovno oživimo v mozaiku in jim tako omogočimo ponovno obliko in pomen. Zato vidim smisel v polnemu doživljanju trenutka, saj prav ta v sebi nosi moč življenja in odpira prostor za izbiro nadaljnjih korakov.«
