Zlati svinčniki za prostore intimne introspektive

Zbornica za arhitekturo in prostor je ta teden podelila Zlate svinčnike: nagrade so šle prostorom, ki nagovarjajo našo vero, povezavo z naravo, s preteklostjo, z nami samimi.

0

Komisija v sestavi Mojce Gregorski, Roberta Potokarja, Suzane Simič, prof. Aleša Vodopivca in skrbnice komisije Dunje Šutanovac je Zlati svinčnik za odlično izvedbo podelila petim projektom: “Odlična arhitekturna dela sama postavljajo kriterije umetniške vrednosti. Zato smo se odločili, da bomo nagradili tista dela, ki odstopajo od ustaljenih predstav o sodobni slovenski arhitekturi in so se nas ob obisku zaradi svoje avtentičnosti dotaknila na poseben, povsem oseben način. To niso le vrhunsko oblikovani objekti, ki služijo svojemu namenu, temveč predvsem prostori ali stavbe, ki nam nekaj povedo o življenju, kulturi in resničnosti našega prostora, obenem pa niso le izraz trenutka in modnih trendov, temveč zaradi svoje poetičnosti presegajo dimenzije našega časa.”

V nadaljevanju predstavljamo nagrajence z izseki iz poročil komisije, ki najlepše orišejo nagrajena arhitekturna dela.

Islamski versko kulturni center

Bevk Perović arhitekti: Matija Bevk, Vasa Perović, Christophe Riss

Bela arhitektura centra preseneti s svojim izčiščenim jezikom, v katerem se skrivajo plasti tradicionalnega bosanskega kot tudi otomanskega arhitekturnega izročila, predvsem s svojo miselnostjo in logiko, kjer prevladujeta jasnost linij in geometrijska abstrakcija vzorcev na fasadi, v notranjosti in v tlaku na ploščadi. Princip arabeske v obliki geometrijske mreže poenoti vse tri arhitekturne volumne v enotno kompozicijo, hkrati pa skozi čipko preseva svetloba, čuti se igra senc, iz notranjosti se vidi ven, obratno pa je notranjost za pogled od zunaj zastrta. Kupola je v tradicionalni džamiji poleg minareta drugi najbolj razpoznaven zunanji element, vendar je v primeru ljubljanske džamije simbolno prenesena v notranjost osrednjega prostora v obliki tekstilne modre poloble, ki ustvarja asociacijo na nebesni svod.

Pomen islamskega centra je tudi v preoblikovanju degradiranega območja ob železniški progi. Javna funkcija osrednjega trga, ki ga dopolnjuje skrbno načrtovani, v terasah zasnovani park z zelenjem in vodnim elementom, značilnim za zunanje prostore islamskih verskih centrov, bo nedvomno privabljala tako verujoče kot tudi okoliške prebivalce in obiskovalce. Celostna rešitev, ki zajema vse ravni zasnove, od urbanistične in arhitekturne prek oblikovanja notranjosti do grafične podobe, islamski center spreminja v brezčasno arhitekturno delo, ne le v slovenskem, ampak tudi v širšem evropskem in svetovnem merilu.

Soba za keramiko

Sanja Premrn

Vstop po kamnitem, relativno ozkem stopnišču starejše stavbe ob Tržaški cesti z ničimer ne nakazuje, da se za vrati stanovanja odpira visok, svetel in čutnih dražljajev poln prostor. Hrup ceste v trenutku zamenjata popolna ustvarjalna tišina in svež vonj po smrekovem gozdu. Interier preseneti z zadržano zasnovo, a hkrati z bogato in senzibilno atmosfero, ki se dotakne prav vsakega obiskovalca, lastnici pa predstavlja izjemno ustvarjalen in navdihujoč prostor za umetniško ustvarjanje.

Interier se nas dotakne s svojo enostavno zasnovo, a hkrati emocionalno bogato izkušnjo, kar je še posebno spodbudno v času, ko smo priča številnim prenovam starejših stavb, izvedenim v duhu globalnih trendov. Soba za keramiko je prostor kulture, identitete in brezčasnega oblikovanja, prostor umetnosti in umetnost prostora.

Sobo s keramiko smo obiskali tudi mi: več o njej na povezavi.

Poglobljen oblikovalski studio

Dekleva Gregorič arhitekti: Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič

Da se pod zelenim jezikom skriva ustvarjalni studio, nakazuje zgolj ozka, betonska cezura s poliranimi kovinskimi vrati, ki, presenetljivo, ne vodijo v studio, temveč v minimalističen, z japonskim pridihom zasnovan atrij. Atrij je hkrati cezura med dozidavo in hišo, vir svetlobe za nove delovne prostore, za lastnika in uporabnike pa prostor miru in usmerjenega, vedno zanimivega pogleda v nebo. Višinski nivo atrija se skozi zasteklitev napol vkopanega studia prelije v nivo delovnih miz ter tako spaja notranji in zunanji prostor, ustvarjalci pa so ob delu pred zaslonom dobesedno potopljeni v naravo.

Skoraj neopazna, oblikovno zadržana dozidava je arhitekturni presežek, katerega sporočilnost in poslanstvo presegata marsikatere večje projekte. Sporočata, da dobra arhitektura ni nujno tista, ki se bohoti v svoji obliki in veličini, temveč tista, ki se ji uspe vpeti v prostor – v primeru studia za oblikovalca tako, da je skoraj nevidna.

Gozdna vasica Theodosius

Detajl: Marko Lavrenčič

V času ekspanzije glampingov, ki kar tekmujejo, kateri bo zasedel lepši, naravneje ohranjen košček narave, je na gozdnem pobočju nad Vipavsko dolino zrasla mala gozdna vasica Theodosius. Njena umestitev na očem neizpostavljeno lokacijo in oblikovanje sta zadržani, spoštljivi do krajine, ki je njen dom, in še nadgrajujeta naravne danosti, ki tu nikakor niso skromne.

Arhitekt je skalovito gozdno pobočje premišljeno uporabil za postavitev objektov in minimalistično, skoraj nevidno posegel v relief in vegetacijo ter ustvaril vtis lebdenja posameznih objektov. S tem je omogočil avtentično izkušnjo bivanja, primerljivo s tisto »tam zgoraj – v krošnjah dreves«. Gozdna vegetacija, ki je ohranjena v vseh vertikalnih slojih, in ohranjene posamezne skalne gmote, ki predirajo površinski pokrov, dajejo vasici posebno, dosti več kot le naravno kuliso in osmišljajo celotno ureditev. Vasica je kljub svoji arhitekturni zadržanosti izjemno atraktivna, zato ni naključje, da že privlači številne domače in tuje goste.

Sveti Urh, Razstava 1941-1945 (prenova mežnarije)

Atelierhitekti: Jurij Kobe, Maja Kovačič

Obeležje spomina na medvojno mučenje v domobranski postojanki na svetem Urhu pri Ljubljani je bilo v petdesetih letih 20. stoletja zaupano arhitektu Borisu Kobetu, ki je poleg obnove cerkve in mežnarije zasnoval spominski krajinski park z monumentalnim spomenikom na jasi sredi gozda. Nadaljevanje njegovega dela in ponovna postavitev spominske razstave sta bili zaupani njegovemu sinu, arhitektu Juretu Kobetu. S soavtorico arhitektko Majo Kovačič sta nekdanje prostore mežnarije, v katerih so se dogajala od oči odmaknjena grozodejstva, obnovila in nadgradila s subtilnimi posegi. Mojstrsko zasnovani in izpeljani detajli zapirajočih mrež sicer odprte lope funkcionalno prekrijejo odprtine med strešnim napuščem in obodnim zidom, hkrati pa jih lahko razumemo kot sloj pajčevine, ki se nabira z leti in prekriva narodov spomin – sloj, ki ga moramo vsake toliko časa odstreti, simbolno odstraniti, da se seznanimo z bolečo resnico.

Tankočutna prenova nekdanje mežnarije in postavitev spominske razstave sta majhno arhitekturno delo, ki pa s svojo zadržano zasnovo, z izredno premišljeno uporabo materialov in oblik, predvsem pa na simbolni ravni bistveno presega svojo materialnost.

Častni članici ZAPS sta letos postali arhitektka Maja Ivanič ter krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti.

Maja Ivanič že vrsto let skrbi za izmenjavo in spoznavanje različnih arhitekturnih idej: z razstavami v prvi slovenski arhitekturni galeriji DESSA ter s predavanji na Piranskih dnevih arhitekture omogoča vpogled v delo kolegov po vsem svetom, širši javnosti pa z iskanjem svežih, še neuveljavljenih arhitekturnih praks omogoča razumevanje arhitekture onkraj populističnega.

Poklicno delovanje dr. Maje Simoneti temelji na tridesetletnih izkušnjah s prostorskim načrtovanjem v praksi, ki jih je v zadnjih letih prenesla in nadgradila v svetovanje in zagovorništvo javnega interesa v urejanju prostora in varstvu okolja, pri čemer ji je uspelo načrtovalske izkušnje povezati z razvojem novih praks in aplikativnim raziskovanjem.

Platinasti svinčnik za opus pa je prejela krajinska arhitektka, mag. Jelka Hudoklin, ki že od začetka svojega delovanja prispeva h kakovostnemu soustvarjanju prostora in dviguje raven prostorske kulture v Sloveniji. Njen opus je raznolik in obsega različna področja in ravni prostorskega tin urbanističnega načrtovanja, od državnih do občinskih prostorskih načrtov, urbanističnih in regionalnih zasnov, sega pa tudi v polje krajinskoarhitekturnega projektiranja, varstva okolja in raziskovalnega dela.

Fotografije: arhiv avtorjev, via ZAPS

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *