Pravljični gozd sredi mesta

Vrtovi s patino ljubezni imajo svojevrstno energijo. Enega takšnih smo obiskali v Šentvidu, kjer je lastnica na majhnem prostoru z rastlinami in kamni obudila bogate spomine na srečno otroštvo iz gozdov Notranjske.

0

Naravo ima Lidija Bizjak rada od najzgodnejših dni: “Kot otrok sem živela na Notranjskem in bila tam vseskozi v stiku z gozdom, zeleno podrastjo in kamni, potem pa sem se skupaj s starši leta 1947 preselila v Ljubljano, v blok.” Bivanje v bloku jo je utesnjevalo, zato je toliko več vedrine začutila, ko se je leta 1971 preselila v hišo v Šentvidu pri Ljubljani.

Raje drevje in cvetlice kot zelenjava

Bolj kot zelenjavne gredice jo je že od začetka mikalo, da bi okrog doma uredila vrt z okrasnimi rastlinami, kar je bilo za tisti čas precej neobičajno. Večkrat je na sprehodu po okolici pokukala v prelestni vrt Cirila Jegliča, profesorja hortikulture, ki ji je podaril prve sadike etažnih primul, pa čebulnice in kluzijev svišč, ki jih je z ljubeznijo posadila v vrt. Jeglič je določil, kje na Lidijinem vrtu bodo rasle smreke.
Tudi pri Minci Zobec, spretni mizarki, ki so ji rastline ogromno pomenile, je dobila nekaj dodatnega navdiha in idej za vrt. Najbolj globoko pa ji je kot Notranjki pogledal v srce oblikovalec vrtov Miha Suliman Grudzinski. Slednji je svoj pečat dal vrtu s skalami in pravljičnimi gozdnimi utrinki.

“Ustvaril je košček Notranjske sredi Ljubljane,” razlaga Lidija. S skrbno rezjo dreves, katerih krošnje bi sicer z vrta, ki meri zgolj 500 kvadratnih metrov, segle k sosedom, Miha tudi usmerja in kroti drevnine. Kakšnih ducat dreves ustvarja ogrodje vrta, še več je v zelenem prostoru grmov, pod katerimi se bohotijo praproti, iskrivke, hoste in še nekateri rastlinski biseri.
 

Rododendroni pristali v zaboju za smeti

Poleg perzijske bukve, ki kakor velikanska goba plemeniti vrt in v svojo senco vabi obiskovalce, tudi azaleje in rododendroni dajejo prepoznaven pečat vrtu. “V 80. letih, ko pri nas še ni bilo velike ponudbe okrasnih rastlin, sva z Minco po pošti naročili grme v vrtnarstvu v Murski Soboti. Vrtnarji so rastline z vlakom poslali v Ljubljano, a paketa ni in ni bilo na spregled,” se spominja Lidija. Zanje sta na foliji, ki sta jo razrezali, da lahko odteka voda, pripravili kislo gredo z veliko šote, gnoja in vrtne zemlje, ter čakali na pošiljko. Ker pa rododendronov ni bilo od nikoder, sta šli raziskovat in ugotovili, da je paket pristal v zabojniku za smeti. Tako sta pobrali rododendrone iz zabojnika, in ker so jih na vrtnariji dobro zapakirali, so ob skrbni negi preživeli in so še po štirih desetletjih velik ponos vrta. Po odcvetu lastnica vrta previdno potrga vse stare cvetove s treh mogočnih rododendronov, pri tem je nadvse previdna, da ne poškoduje cvetnih nastavkov za prihodnje leto. “Takrat, ko rododendroni ne cvetijo, je pomembno, da so listi zdravi, k čemur pripomorejo prava lega, plitvo sajenje in ustrezna zemlja. Vsako leto avgusta iz črnuške gmajne pripeljemo še orlovo praprot, jo zmeljemo in posujemo po tleh pod rododendroni, da ohranjamo ustrezen pH,” opiše lastnica vrta.
 

Kamniti spremljevalci

Lidija Bizjak je tudi velika ljubiteljica planinarjenja. Apnenčaste skale in grče v okolici hiše ji obudijo spomin na Notranjsko. Pred hišo ima tudi košček primorske, upodobljen s kraškim skalovjem. V senci pa kraljuje lehnjak, obrasel z mahom in poleti cvetočo ramondo. “Imam pa poleg ljubezni do skal in rastlin še eno posebno ljubezen: oče mi je vsadil v srce Cankarja in Prešerna. Veliko pomeni, da imaš enega ali dva velika umetnika v srcu. Tako da so tudi knjige in pesmarice moje stalne spremljevalke,” razkrije lastnica vrta.
 

Laboratorij posebne vrste

Lidija je nekoč delala v laboratoriju zdravil. Danes, ko je v pokoju, se zdravilom na daleč izogne, na vrtu pa si je dala kljub vsemu postaviti laboratorij. “Imam gozdni laboratorij, ker sem čisto nora na kompost,” pripoveduje. V njenem laboratoriju, ki je skrit za lično steno iz smrekovih debel, tik ob prelepi ptičji krmilnici, v štirih kompostnikih nastaja najfinejša hrana za vrt, o kateri pravi naslednje: “Niso pomembni le medčloveški odnosi, temveč je treba imeti odnos tudi do rastlin in komposta. Organske odpadke sortiram že v kuhinji. Ostanke zelenjave nasekljam na drobno. Če kaj zgnije, to ni za na kompost. Tudi nič mastnega in kosti ne dajem gor. Lahko pa dodamo pepel, kavno usedlino, jajčno lupino. Tudi olupkov banan in citrovcev, če niso bio, ne dam noter. Zakaj bi dajala škropljeno in ogrožala kompost!”

V kompost Lidija dodaja tudi bukove veje, medtem ko vej lovorikovca, oreha in hrasta, ki vsebujejo preveč tanina, ne uporablja. V enem letu je kompost preperel. Takrat ga preseje in očisti. “Tako naposled dobim šest do sedem vreč krasnega, sipkega komposta, s katerim so rastline nadvse zadovoljne,” s sijočimi očmi zaključi svojo pripoved lastnica z očarljivo energijo.

Fotografije: Jasna Marin

Prejšnji članekZaščita pred požari: ognjevarna vrata rešujejo življenja
Naslednji članekKakovostno pohištvo, dobro počutje: spremenite stanovanje v dom
blank
Novinarka in ljubiteljska fotografinja. Privlačijo jo edinstveni ambienti in predmeti, ki se jih je dotaknila vešča obrtniška roka. Rada odkriva vrtove, v katere je vtkana čarobna zgodba lastnikov. Nima televizije, zato pa polno knjig in barvit balkon.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *