Arhitekt Gregor Drobnič: »Domovanje mora odražati osebo, ki v njem biva«

Deset let mineva od dne, ko je arhitekt Gregor Drobnič spakiral kovčke in poletel v Berlin. Tam je pod znamko Otto von Berlin zgradil zavidanja vredno kariero v notranjem oblikovanju. Gregor je nadvse navdihujoč sogovornik, njegovi odgovori so iskrivi in iskreni, sogovorniku pa resnično dajo misliti.

0

Gregor, novi koronavirus je pošteno spremenil naš življenjski ritem, naše navade. V zadnjem letu in pol smo več časa preživeli za stenami svojega doma. Opažate, da se je zato kako spremenil naš pogled na interjer, opremo doma?

Dobro vprašanje! Opažam predvsem, da so si številni zaradi epidemije in z njo povezanih ukrepov, doma uredili domačo pisarno. To pri oblikovanju doma v obzir vzame vse več strank, saj mora biti le te estetsko opremljena, dovolj svetla … Tudi pri zadnjem projektu, berlinskem penthouseu, je bila želja naročnikov po domači pisarni zelo izrazita. Prav zavoljo koronavirusa se je par iz New Yorka tudi preselil v Berlin, saj sta si želela življenje ustvariti v Evropi. Kar pa se mene samega tiče, se moje življenje ni kaj dosti spremenilo. Že od samega začetka ustvarjam v svoji domači pisarni. Predvsem se mi zdi, da je v zadnjem letu in pol veliko ljudi prišlo do spoznanja, da je delo od doma povsem mogoče in učinkovito.

V Sloveniji je virus sprožil veliko težnjo po selitvi iz stanovanj v hiše, ki omogočajo vrt, nekaj zelenja, lastno zelenico. Je tudi v Berlinu temu tako?

Rekel bi, da to v veliki meri zavisi od faze, v kateri se človek nahaja. Sam bi težko ocenil, kako prisotna je ta težnja tu, v Berlinu. Je pa novi koronavirus brez dvoma pripeljal ljudi do tega, da so začeli ceniti druge stvari. Tako postavljajo naravo pred betonsko džunglo. Berlin je sicer urbanistično dobro zasnovan, vsak becirk omogoča zadosti zelenih površin. Sam živim v Neukölln-u, okrog mene pa je kopica zelenih parkov.

Kako pa bo po vašem mnenju virus v prihodnosti vplival na arhitekturo, interjer?

Vsekakor bo posledice občutne še desetletja. Ljudje so namreč spoznali, da je mogoče delati od doma, kar je postalo nekakšen srednjeročni cilj. Prepričan sem, da bo lockdown mogoče občutiti še generacije, saj je povzročil velik zasuk v razmišljanju ljudi. Že sam sem se v času lockdowna zelo spremenil. Vse bolj cenim to, da ob pogledu skozi okno lahko vidim naravo, zelenje. Med lockdownom sem pobegnil iz Berlina in obiskal avstrijske Alpe, ne boste verjeli, ko sem prišel domov, sem se počutil prerojenega. 

To vam povsem verjamem, saj zveni zelo znano. Se je v tem času kako spremenil tudi vaš princip opremljanja? Se pri oblikovanju prostora ozirate na trende ali interjer zasnujete po meri naročnik in lastnem okusu?

Gre za mešanico vseh faktorjev. Vsekakor nisem človek, ki se ozira na trende. Veliko oblikovalcev je takšnih, tako v njihovih projektih opaziš posamične ideje, ki sledijo izključno trendom. Sam ne želim, da bi moji interjerji izgledali enako kot vsi ostali. Ker imam veliko izkušenj iz pohištvenega posla, dobro znam oceniti, kakšne so želje stranke. Moje vodilo pri oblikovanju je: »I will take your appartment and I will make a home out of it.« (op. Vzel bom tvoje stanovanje in ga spremenil v personaliziran dom). K temu cilju stremim že od samega začetka. Za vsakim projektom so ure in ure pogovorov, v katerih spoznavam svoje stranke, njihove želje, življenjske navade in ideje. Vse to mi služi kot podlaga pri oblikovanju. Veste, stranke te ne pokličejo zato, ker pri opremljanju ne potrebujejo pomoči, ampak zato, ker imajo neko osnovno vizijo in potrebujejo nekoga, ki jo bo znal uresničiti. Končni rezultat pa je koktajl potreb in vizije stranke ter mojega osebnega pristopa k estetiki.

Kaj pa po vašem mnenju naredi dom?

Pri oblikovanju prostora se mi zdi pomembno, da odraža osebo, ki v njem biva. Prav zato tako velik del procesa posvetim pogovorom z naročniki, o njihovem življenju, prostem času, zanima me njihovo mnenje o uporabi prostora… Le tako lahko ukrojiš interjer po meri tistega, ki bo v njem prebival. Velikokrat se mi je že zgodilo, da je bilo stanovanje na prvi pogled fantastično, dovršeno. Kasneje pa sem med listanjem po katerem izmed katalogov opazil, da so kopirali vse, do zadnjega detajla. Bil sem v takih stanovanjih, draga kot pes! (smeh) Nemalokrat se zgodi tudi, da ljudje nakupijo vse, kar vidijo v Ikea razstavnem prostoru. A opozarjam, takšnim stanovanjem primanjkuje duše, saj se v njih ne odraža karakter lastnika.

Pogosto stanovanja kopirajo aktualne trende. In ko smo že pri trendih…kakšni pa so trenutno trendi v Berlinu?

Vsak izmed oblikovalcev ima nek svoj prepoznaven slog. Tudi sam sem uspel najti svoj stil, ki se je leta nadgrajeval in pilil. Pred časom je bil moden slog oblikovanja vintage oziroma industrijski, ta pa vse bolj izginja. Danes so v trendu predvsem ravne linije, premišljeni detajli … Seveda pa se okus spreminja. Trenutno je velik hit t. i. umetni kamen, oblikovalci in naročniki smo nori nanj.  

Predstavljam si, da trendi z zahoda počasi prihajajo tudi k nam. Se motim?

Ja, res je. Prihajajo z rahlim zamikom. V svoji karieri sem že doživel, da sem v Sloveniji oblikoval stanovanje, ki je bilo veliko pred svojim časom. Čez nekaj let se je izkazalo za še kako trendovsko.

Smo že v koraku z zahodno evropskimi narodi, kar se tiče cenjenja interjerja?

Mislim, da je nivo slovenskega oblikovanja prostorov zelo visok. Je pa res, da sem nekoliko odmaknjen od vaše scene, saj že deseto leto bivam v Berlinu. Spremljam določene oblikovalske kolege in v zadnjem desetletju je interjer močno napredoval. Ni pa ne bi bilo narobe, če bi si kateri izmed slovenskih oblikovalcev interjerja drznil še kaj več. Veste, nič ni narobe, če staviš na belino in čudovit parket, pa vendar bi bilo prav, da stanovanje ne izgleda kot sosedovo. Vse preveč je beline. Sam stavim na barve! Vedno izberem prevladujočo barvo, v zadnjem stanovanju je to pepermint. Če se stranka odloči zate, to pomeni, da ti zaupa. Tako je prav, da včasih predlagaš tudi kaj bolj drznega, nekaj kar pomeni velikanski skok iz cone udobja. Morda v začetku zamisel ne bo požela odobravanja, čez čas pa. Vesel sem, da mi stranke stoodstotno zaupajo. Če jim moja zamisel sploh ni všeč, mi to iskreno povedo, marsikakšno nenavadno zamisel pa sprejmejo šele čez čas. Pri projektu, ki je trenutno v delu, sem si zamislil bordo strop v kopalnici. Sprva naročnik ni bil navdušen nad idejo, zdaj že iščemo pleskarja, ki bi jo uresničil. (smeh)

Prepričana sem, da je takšnih zgodb kar nekaj.

Res je. Včasih stranka potrebuje več časa, da odločitev v glavi predela, ovrednoti in se zanjo odloči. Moj prvi projekt je bil berlinski loft. Super projekt. Zaželel sem si vanj umestiti težka kortenasta vrata, stranka pa je izbrala belino. Sledila je trendom, a čez čas se je naveličala dolgočasne bele barve. No, po treh letih mi je ponovno pisala češ, da sem imel prav. Da zdaj bi pa one imela tista kortenasta vrata. (smeh) Ni potrebno, da so odločitve radikalne. Gre že za majhne detajle, ki močno spremenijo naš pogled na stanovanje. Moja prijatelja sta tako kupila vrstno hišo na Ptuju. Namesto, da bi stene prebarvala s polarno belim odtenkom, pa sta na moj predlog izbrala antik belo. Ta je za odtenek bolj rumenkasta, a naredi veliko razliko v prostoru. Nekega dne sta obiskala soseda, ki je stene prepleskal s polarno belo in poročala sta mi, kako hladno deluje stanovanje napram njunemu. Vidite, razlika je lahko že v enem samem odtenku.

To je vsekakor dobro vedeti. Zanima pa me še nekaj. V začetku ste bili več let osebni nakupovalec pohištva, za svoje stranke ste obiskovali tudi bolšje sejme in vintage trgovine ter izbirali kose. Imate kakšen dober nasvet za vse, ki bi želeli v stanovanje umestiti tudi nekaj bolj vintage?

Kar iskreno povem, za vintage moraš imeti čas. V zadnjem stanovanju, berlinskem penthouseu, je v dnevnem prostoru načrtovan usnjen stol v konjak barvi. Še do danes nismo našli optimalnega stola za prostor. Vintage potrebuje čas. Tudi tu so trendi nekoliko drugačni. Včasih je bilo vse, kar je bilo staro tudi vintage. Cena izdelkom je zato poskočila. Sčasoma pa je trg spoznal, da mora biti vintage izbor premišljen. Bistveno je, da dobiš dobro predstavo o tem, kaj bi rad. Kakšen material, kakšno obliko… Šele potem se je smiselno lotiti iskanja.

Je vintage sicer še v trendu?

Seveda, a vintage bolj z vidika oblikovalskih klasik. Gre za stare in skrbno prenovljene pohištvene kose. V Berlinu so ta čas ljudje nori na t. i. Togo sofe. To je pravi mega hit. Vsako drugo gospodinjstvo jo ima.

Torej gre slutiti, da bo kmalu tako tudi pri nas?

Počakaj še malo. (smeh) To je vintage klasika.

Mislite, da je težje biti oblikovalec v Berlinu, kjer je izbira izdelkov, barv, oblikovalcev in znamk tako široka?

Daleč od tega. Zadovoljen sem, da lahko izbiram med vrsto različnih možnosti. Velika izbira ni izziv, ampak dobrodošla prednost. Tudi poklic osebnega nakupovalca pohištva je bil dobro sprejet prav zato, ker je ponudbe enostavno preveč. V prvem salonu vidiš sedežno garnituro, v drugem mizico, v tretjem pa luč. Pa bo šlo vse to skupaj!? Stranke enostavno niso imele časa, da bi se ukvarjale s tem.

Nam zaupate kaj več o projektu, ki vam trenutno jemlje največ časa?

Stranka je najboljša prijateljica prejšnje stranke. (smeh) Par se iz 40 m2 velikega stanovanja seli na 100 m2 veliko podstrešje. Gre za en velikanski prostor, zato je bila že v začetku prisotna dilema, kako se ga sploh lotiti. Tako sta za pomoč poprosila mene. Priznam, na začetku nad prostorom nisem bil niti najmanj navdušen. Podstrešje je pravi mali grdi raček, ki ima obenem velik potencial. Sredi velikega dnevnega prostora stoji krožno stopnišče z debelo ograjo in po premisleku smo se odločili, da bo zaprto z zaveso. Izraz stopnišča je v obliki osemkotnika, ki mi je služil kot inspiracija pri izbiri nekaterega pohištva, recimo jedilne mize. Pri oblikovanju sem se oprl na hladnejše barvne tone, na bordo, mint in vijolo. Komaj čakam, da vidim, kako bo vse skupaj izgledalo.

Fotografije: Popp Media

Prejšnji članekUnikatne in denarnici prijazne ideje za adventne koledarje
Naslednji članekSončno jadro: senca, ki se razvija po žici
blank
Milenijski metulj, razpet med novinarstvom in arhitekturo. Arhitektka po študiju in novinarka po duši, ki ves prosti čas preživlja v naravi, večere pa ob iskanju inspiracij za nove projekte. Njeno življenje je gibanje, mirovanje ji je tuje. Ko zaključi s prenovo predsobe, že se loti postavljanja DIY mačjega praskalnika in sočasno išče ideje za namizni aranžma. Recept za srečo: velika lesena jedilna miza za druženja in pasje dlake.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *